Dragi mačji prijatelji! Za začetek naj se vam zahvalim, ker ste tako pridno držali pesti in tačke, da se čim prej vrnem domov. Ta vikend se je to namreč zgodilo! Dekličini starši so se namreč odpravili na izlet in seveda me niso mogli pustiti samega doma. In tako so me odpeljali k moji deklici v varstvo. Moji pasji mamici je na srečo že zmanjkalo okusnega mleka, ki ga je povzročila navidezna brejost, ki sem jo seveda sprožil jaz z vso svojo ljubkostjo in tako sva se lahko brez skrbi igrala. Lepo me je sprejela tudi največja štirinožna članica družine in zato sem se odločil, da bom ubral novo taktiko, zaradi katere si bo deklica želela, da me tokrat pusti ostati.
Odločil sem se, da bom malo bolj priden kot sem po navadi. Moram priznati, da je za tako porednega majhnega mucka bila to res težka preizkušnja, vendar sem jo prestal! Cel vikend sem se namreč obnašal kot najbolj priden in najbolj srčkan mucek na tem svetu. Vas zanima kako točno sem to storil? No, za začetek sem nehal praskati deklico po rokah. Veste, dobila je nekakšno alergijo po rokah in zato sem ji namesto prask delil poljubčke. Čutil sem namreč, da deklica potrebuje pomoč in ne nagajanja. Druga stvar, ki sem jo začasno odpravil, je bilo grizenje za vrat. Čeprav ima moja deklica tako belo in tanko kožo na vratu, da se krasno vidijo sledi mojega vampirskega ugriza, sem se tokrat zadržal. Pri miru sem pustil tudi njene gležnje med hojo, namesto po njenih nogah, pa sem priplezal na vrh zelo visokega drevesa! Sicer se moja deklica ne strinja z mojo predstavo višine, vendar vam povem, da je bila nizka, mlada jablana iz moje mačje perspektive, videti še kako visoka! In pravi maček kot sem, sem seveda splezal čisto na vrh! Na žalost pa mi ni nihče povedal, da moraš iz jablane priti tudi nazaj dol. In ker mi to ni uspelo, sem v mačjem joku poklical deklico, ki mi je takoj priskočila na pomoč. Ko je hodila proti jablani, sem že hotel skočiti na njeno glavo, vendar sem se premislil, da se slučajno ne bi premislila ona. Odločil sem se, da bom tokrat ostal in igro sem moral izpeljati do konca! Tudi koša za smeti tokrat nisem prevračal neprenehoma. No ja, dvakrat v dveh dneh pa se za vsakega mačka menda spodobi, da ga prevrne! Pojedel sem vse, kar mi je deklica dala v mačjo posodico in prvič opravil veliko potrebo zunaj in ne v mačjem stranišču v kopalnici. Vendar zaradi tega deklica ni bila ravno navdušena, kajti menda mački ne smemo opravljati velike potrebe v sosedovem vrtu, vendar si nisem mogel pomagati. Zelenjava, ki še vztraja na vrtu je bila namreč tako odlično skrivališče, da nihče ni mogel videti, kaj delam. No očitno sem malo napačno presodil, kajti videli sta me deklica in soseda. Še dobro, da sem nato obe prepričal s svojimi velikimi nedolžnimi očki, da tega nisem storil nalašč. Zadržal sem se tudi v kopalnici – niti enkrat nisem namreč vrgel posodice za milo, z milom vred, iz lijaka. Tudi v pralni stroj nisem plezal. Skratka, čutil sem že, da me deklica na skrivaj opazuje in ocenjuje ter se odloča, da bom lahko ostal. In to se je tudi zgodilo!
V nedeljo proti večeru sta se namreč na kavi oglasila njena starša in domov sta šla … brez mene! Jupi! Ostal sem doma! Od veselja sem se spozabil, stekel do deklice, jo ugriznil v gleženj, splezal po njeni nogi v njeno naročje, jo popraskal po roki in ugriznil za vrat in ko sem se zavedel, kaj sem naredil, je bilo že malo prepozno. S strahom sem jo pogledal v oči in se takoj za tem sprostil in spustil nekakšen čuden zvok …. Prrrr …. Prrrrr… prrrrr, je donelo v mojih ušesih. Ta zvok pa je spremljal nasmeh moje deklice in njene besede: »Sem vedela, da si še vedno navaden majhen lump!«. Še bolj je ovila svoje roke okoli mene in dodala: »Moj lump!«
Se nadaljuje …
