Slišal sem, da ljudje decembru rečete tudi veseli december. Ne vem sicer zakaj bi moral biti en mesec v letu lepši ali bolj vesel od drugih, ko bi pa lahko bili veseli celo leto, od januarja do decembra. In ne razumem kako ste lahko ljudje tako veseli, ko pa že skoraj cel mesec po ulici odmevajo grozni zvoki, poki in piski, ki se nato razletijo v zraku v soju mnogih barv. Preprosto ne razumem kaj je čar tega, kajti zame december zaradi teh groznih dogodkov ni nič kaj vesel. Prej precej strašen. Tako je, zame je ta mesec strašni december.
Ko sem prvič slišal ta grozen zvok, ki je v mojih mačjih ušesih zadonel še bolj močno, kot si ljudje lahko sploh predstavljate, sem bil ravno zunaj z mojo pasjo mamico Ruby. Moja deklica je ravno obešala oprano perilo in ko je počilo, me je s strahom v očeh pogledala. Vedela je, prav vedela je, da se bom prestrašil. Še dobro, da so bila balkonska vrata odprta, saj sem od strahu tako zelo hitro stekel nazaj notri v stanovanje. Za menoj je pritekla moja deklica in me začela klicati. Ni namreč videla, kam sem se skril. In nato me je našla v pasji košarici, kajti tam se mi je zdelo najbolj varno skrivališče. Košarica moje pasje mamice Ruby je namreč podolgovata in cela zaprta, vanjo se lahko pride skozi poseben vhod in takrat sem vedel, zakaj se Ruby tam notri počuti tako varno. Tudi jaz sem se malo pomiril, vendar mi je moje mačje srce še vedno tako hitro utripalo, ko me je našla moja deklica. Vzela me je v naročje, celega prestrašenega in mi začela prigovarjati naj se pomirim, da se ni zgodilo nič hudega in da so to »samo petarde«, ki jih mečejo ljudje, ki niti pomislijo ne, kako zelo z njimi škodijo nam – muckom, kužkom, pticam, divjadi in vsem drugim živalim, ki ne vemo za kaj se gre.
Ko sem drugič slišal zvok malo drugačne petarde, ki se ji menda reče tudi raketa, sem se tako ustrašil, da sem se zaletel v steklo naših balkonskih vrat, ko sem hotel pobegniti v stanovanje. Moja deklica me je vzela v naročje in nato sem zaradi strahu storil nekaj groznega. Svojo drago deklico sem čisto razpraskal. Popraskal sem njene nežne roke, ki so me hotele odnesti na varno, popraskal sem njen vrat in tudi po obrazu so se zalesketale sledi mojih mačjih krempeljčkov. Bilo mi je tako zelo žal. Vendar sva oba vedela, da tega nisem storil nalašč. To sem storil iz čistega groznega strahu.
Sedaj se večinoma zadržujem v stanovanju, vendar tudi misel, da sem na varnem ne pripomore k temu, da bi me bilo manj strah. Trepetam od strahu vsakič, ko kakšen sosed pomisli, da je zabavno metati denar v zrak, trepetam od strahu vsakič, ko drug sosed ne pomisli na to, kako zelo bo zaradi svoje zabave škodoval drugemu bitju.
Upam, da bo strašnega decembra kmalu konec in upam, da se bodo ljudje do naslednjega decembra spametovali in bodo namesto pedard in raket kupili brikete, ki ji bodo podarili muckom brez domov.
Se nadaljuje …
