Zagotovo ste tudi vi opazili, da se je z vremenom začelo dogajati nekaj čudnega! Iz neba so namreč začele padati … kako jim že moja deklica reče? Snežinke? Da, snežinke. Nemočno sem jih opazoval skozi okno in razmišljal ali se naj z njimi poigram ali naj se jim raje izognem? Skozi steklo nizkega okna v naši dnevni sobi sem jih lovil in se čudil zakaj mi je deklica rekla, da so snežinke mrzle? Skozi steklo namreč niti ena ni bila tako ledena, kot sem mislil da je. Razmišljal sem kako naj se jim približam, da zvem kakšne so v resnici. So morda tako okusne kot konzerva, ki mi jo v posodico vsak dan strese moja deklica? Ali pa me bodo morda žgečkale po mojih mačjih šapicah? Skakati sem začel po okenski polici in moja pasja mamica mi je namignila, da je čas, za njen obhod okoli hiše. To je lahko pomenilo samo eno! Mogel sem na obhod z njo! Kako drugače bi namreč lahko izvedel, kakšne so te drobne bele pikice, ki so skozi okno bile videti tako zelo zabavne?
Ruby se je postavila pred vrata in najina deklica nama jih je odprla. Kot že veste, imamo okoli hiše super ograjen travnik, kjer se lahko brez skrbi potepamo. Ruby je pogumno zakorakala proti snežinkam, jih sproti v zraku še nekaj ujela in vesela skočila v majhen kupček snega, ki je začel pokrivati našo zelenico. Zaradi njenega navdušenja sem se nad snegom navdušil tudi sam. Pospešil sem svoj mačji korak, jo dohitel ter skočil za njo v kupček snega … in kar se da hitro pobegnil nazaj! Vhodna vrata so bila na žalost zaprta in zato sem napel vse svoje mačje moči in se kar se da na glas zadrl: »Miiijaaaav mijav, mijav mijav mijav mijaaav!« (Za vse tiste, ki ne poznate mačjega jezika, naj vam prevedem: »Deklica moja, hitro me spusti nazaj notri!«)
Na srečo me je takoj slišala in odprla vhodna vrata. Odhitel sem proti svoji mačji košarici in se vanjo zvil v klobčič. In tako se je končala moja prva in do danes tudi zadnja izkušnja s snegom. Ne vem, kaj bodo prinesli prihodnji dnevi, vendar za enkrat nekaj zagotovo vem – snega ne maram. Ne morem si pomagati, vendar snega ne maram. Moje mačje šapice so bile zaradi njega tako zelo mrzle, moja dlaka pa je bila mokra in zlepljena in res ne verjamem, da si mačke želijo v takšnem vremenu biti zunaj. Zakaj bi le bile, če spadajo v topel domek, v naročje svojega skrbnika?
In točno to bom ta trenutek storil tudi sam. Hvaležen bom predel v naročju svoje deklice in upal, da bodo to zimo tudi druge mačke in mucki imeli takšno srečo, kot jo imam jaz. Vse skrbnike mojih mačjih prijateljev pa ob tej priložnosti naprošam, da tudi v tem mrazu poskrbite za svoje mačje prijateljice in prijatelje. Zagotovo bodo v zameno poskrbeli, da bo vaša hiša tako pozimi kot poleti brez mišk.
Se nadaljuje …
