Mali sivi muc; Skoraj pravi mali hudiček

mali-sivi-mucPoteka že drug teden mojih počitnic in moram priznati, da se mi počasi že malo meša. Neznosno pogrešam svojo deklico in mojo pasjo mamico. Nekaj časa sem tako po obiskih moje deklice nemočno jokal pred vhodnimi vrati, vendar sem že tako pameten, da sem ugotovil, da me to ne bo nič hitreje pripeljalo nazaj domov. Kljub temu, da me imajo tudi dekličini starši tako zelo radi in kljub temu, da se čisto »stopijo«, ko me zagledajo, enostavno njim ni tako zabavno nagajati, kot je zabavno nagajati moji deklici. Oni me medtem ko jih grizem ignorirajo, medtem ko hoče moja deklica pobegniti pred mano in to nato spremeniva v super igro, kjer se prelevim v pravega tigra! Ona pa s tankimi in koščenimi gležnji med tekom prav izziva napad. To super zabavno igro sva se igrala tudi, ko je prihajala k meni na obisk. Gledal sem jo in si v silni želji, da odidem z njo domov, domislil genialno idejo! Njenim staršem bom do konca »sparal živce«, tako da me bodo po hitrem postopku poslali nazaj domov.

Z izvedbo načrta nisem nič zavlačeval. Medtem ko se je moja deklica odpravljala domov, sem hitro splezal na omaro (ja, priznati moram, da sem zelo spreten, in da sem omaro popraskal po celi stranici, no, pri plezanju sem si malo pomagal z vetrovko, ki je bila obešena na obešalniku omare) in skočil njeni mamici (skoraj) na glavo. Malo sem zgrešil, kajti z zadnjimi tačkami sem moral popraskati njeno ramo. Od strahu je zatulila in hitro sem skočil nazaj na tla. Ko se je deklica obrnila, da bi videla, kaj se dogaja, je zamudila dogajanje in tako je ta večer še nismo prepričali, da odidem z njo. Ooo, čakaj, čakaj! Tako hitro se pa ne bom vdal!

Odločil sem se, da to igro izpeljem do konca. Tako sem v sledečih dneh spraskal oba dekličina starša in njenega brata, ki je prišel na obisk. Natepel sem črno-belega družinskega kužka in renčal na vse, ki so mi v posodico hoteli stresti slastne brikete. Natepel sem tudi deset let starega družinskega mačka Benčija in se dvakrat zanalašč pokakal dva centimetra stran od mojega čistega mačjega wc-ja. Hodil sem po računalniški tipkovnici, medtem ko je dekličin oče pisal službene maile in jim dopisal kar nekaj zanimivih znakov. Prevrnil sem dve orhideji, ki sta bili prav nastavljeni na okenski polici. Pa vendar se kljub vsemu trudu dekličina mamica ni odločila, da prosi mojo deklico naj me vzame nazaj. In tako sedaj sedim v svoji mehki košarici in razmišljam o lumparijah, ki jih bom izvedel danes ponoči, jutri, pojutrišnjem … in upam, da bo to dovolj, kajti počasi mi že zmanjkuje idej in poguma, kajti vedno slišim samo »saj je samo majhen mucek« …. Kot da me moj puhast kožušček in velike zvedave očke ter dolge brkice in mehke tačke rešujejo iz pravih težav. Poleg tega imam občutek, da nisem še čisto pravi mali hudiček, kajti vsakič, ko jih že skoraj razjezim, naredim nekaj tako izjemno ljubkega, da v trenutku pozabijo, da iz njihove roke, ustnice, nosu ali ključnice tečejo kapljice krvi, ki jih je povzročil moj ostri krempeljček. Imate kakšno idejo? Kaj lahko še ušpičim, da grem končno nazaj domov? Kaj lahko naredim, da bo moja pasja mamica čim prej ozdravela? Ne spustite še pesti in šapic zame, še jih potrebujem, da se vrnem domov.

Se nadaljuje …