Mali sivi muc; Pravi mačji pretep

Se še spomnite, da v naši veliki hiši poleg mene –Mali sivi muc Oliver Oliverja, stanujeta še dva mačja družinska člana? Senior Benči ter elegantna mucka Zofi. Zofi je res prava mačja dama in zato se ne čudim, da postavni mačkoni postopajo okoli nje (brez skrbi, Zofi je sterilizirana že od malih tačk, vendar se njeni lepoti očitno kljub temu  ne morejo upreti). Poleg tega, da je zelo prijetna za oko, pa je njen karakter neverjetno prijeten in zato ima veliko človeških, pasjih in mačjih prijateljev. Veliko krat je se je iz potepanja vrnila s kakim mačjim prijateljem ali prijateljico, ki jih je pripeljala na večerjo v našo hišo.

Nekega dne se je tako iz potepa vrnila v družbi čudovitega, črno-belega in dolgodlakega mucka, ki je po obnašanju sodeč, precej divji. Tudi do moje deklice  ni preveč zaupljiv. Ne odzove se na njen visoki »muc, muc« in v primeru, da se mu poskuša približati, hitro zbeži stran. Očitno revež ni imel prijetnih izkušenj s človeško vrsto. Pa mu deklica kljub temu nastavi večerjo takrat, ko skupaj z Zofi prideta do naših vhodnih vrat. No ja, po nedavnem dogodku dvomim, da se ga bo še usmilila. Ko me je tako, kot že mnogo krat do sedaj namreč pustila, da okoli hiše lovim (ali bolje rečeno – poskušam loviti. Tačko na mačje srce, sem precej neroden in veliko prepočasen, da bi dejansko karkoli ujel. Pa vendar je zabavno tekati za metuljčki, ptički in kakšnim listkom, ki ga veter nosi okoli. Tako moja deklica vsaj vidi, da tudi jaz poskušam ujeti večerjo, čeprav bodimo realni – le zakaj bi se sploh potrudil, če je večerja v moji mačji posodici tudi, če ne ujamem nič.). Med tem, ko sem tako ljubko skakal naokoli in plezal na zelo visoko jablano, je črno-beli muc zatekel proti meni in me zbil na tla. Začel sem se dreti. Nekaj v smislu: »Pusti me, ali pa te bom ugriznil!«. Pa je po kasnejšem razlaganju moje deklice menda zvenelo bolj kot: »Ojoj tepen bom, naj mi hitro nekdo pomaga!«
Na srečo je moj krik slišala moja deklica, ki je pospravljala našo dnevno sobo in hitro pritekla ven. Črno-beli muc jo je pogledal, se nato obrnil nazaj k meni in me ugriznil za vrat tako močno, da sem zatulil od bolečine. V izvidnico sta pritekli še moji pasji prijateljici, ki sem ju bil tako zelo vesel! Moje tri punce so namreč rešile črno-belega mucka pred strašnim Oliverjem! (No ja, na mojo mačjo žalost so rešile mene pred ostrimi zobmi črno-belega mucka). Ruby in Chanel sta se hitro zagnali proti nama in preplašili črno-belega muca, ki je nato zelo, zelo hitro zbežal stran, preskočil našo ograjo (le kako mu je to uspelo?) in nadaljeval svoj beg proti gozdu blizu naše hiše. Od strahu sem otrpnil. Ostra bolečina se je širila po mojem drobnem vratu in z nežnim »mijav« sem svoji deklici sporočil, da me je črno-beli muc res ranil. Hitro me je vzela v svoje varno naročje, s prsti nežno podrsala po moji dlaki in otrpnila od žalosti, ko se je na njenih prstih zasvetila moja kri. Hitro me je odpeljala na veterino, kjer so mi pobrili dlako okoli rane in le-to razkužili, da ne bi prišlo do vnetja. Sam sem od dogodka tako prestrašen, da na vrt za hišo hodim samo še v družbi mojih pasjih punc.

Ker sta rešili mojo mačjo rit sem se iz hvaležnosti in spoštovanja do njiju odločil, da jima do konca tedna ne bom nagajal. Do črno-belega mucka pa kljub temu, da me je ranil, čutim usmiljenje. Kako hudo mora biti, če nimaš nikogar, ki bi se mu po mačjem pretepu zvil v mačji klobčič v naročje in potožil. In ker si sam tega ne predstavljam, sem svoji deklici in velike ljubezni, ker jaz to zaradi nje imam, na roki pustil doolgoo sled svojega mačjega spoštovanja.

Sabina Vesel