Ta teden se mi je zgodilo nekaj nepredstavljivega! Z mojo deklico sem odšel v njeno pisarno! Kaj takega! Vedel sem, da se vsak dan nekam odpravi in da na vsake toliko prinese domov veliko hrane zame, za naše kužke in za ljudi. Vedel sem, da se vsak dan nekam odpelje in da je kava, ki jo spije preden se odpelje, samo ena iz med mnogih. Vedno, ko pride domov, namreč diši po (drugi) kavi! Pa sem jo dobil! V služi zagotovo spije še eno kavo!
Tokrat pa sem točno vedel, da nekaj naklepa. Ko je namreč spila veliko šalico kave, na kateri je narisana prikupna sova, si je natočila novo kavo. Dolila je mleko in dejala: »Pridi Oli, greva v službo!«. Jaz pa sem bil seveda takoj za! In tako me je s šalico kave v roki, odpeljala v svojo pisarno. Oh kako čudovito! Ona se je usedla za pisalno mizo, na kateri je bil postavljeni velik ekran in brezžična tipkovnica. Najprej sem pomislil na to, da se ne bom mogel igrati s kablom, nato pa sem s pogledom zdrsnil pod mizo, kjer mi je v oko padlo mnogo črnih in belih kablov, ki so bili skrbno speti in zvezani skupaj. Super! Naj se zabava začne! Skočil sem na kable in moral nekaj izklopiti, kajti deklica je prenehala z gledanjem v ekran in začela vleči kable iz mojih šapic, njen glas pa ni bil nič kaj vesel. Menda sem izklopil internet in povezavo ekrana z veliko modro, plastično škatlo, ki je stala na desni strani mize. Uf zanimivo! Škatle imamo vsi mački radi! Skočil sem na škatlo in se začel igrati z lučkami, ki so utripale zaradi ponovnega zagona. Sproti sem pritisnil še nekakšno tipko in računalnik je izgubil svojo moč. Tako, super! Sedaj se bi lahko deklica končno posvetila pomembnim stvarem v življenju – čohanju njenega najljubšega sivega mucka. Ampak ne! Vzela me je v naročje in me na moje veliko razočaranje, položila na nekakšen kavč, kjer lahko dejansko sedi samo ena oseba. No prav. Bom pa brusi kremplje. Seveda nisem mogel vedeti, da se na nekaterih materialih črte od krempljev tako zelo poznajo! Kako bi le vedel, naš kavč je namreč takšen, da ga lahko praskam kolikor hočem, pa se bo deklica še vedno delala, da njegovih poškodb ne vidi tako dobro. In tako sem očitno svojo deklico ponovno spravil v slabo voljo. In zato sem se odločil, da ji ne bom več paral živcev … uf … in nato sem zagledal super koš za smeti, kjer so bili odvrženi sami papirčki! Papirčke preprosto obožujem! Skočil sem na koš za smeti, ga prevrnil in ven izbrskal moj novi najljubši papirček. In to je bila očitno pika na i. Deklica mi je nato hotela papirček vzeti, zato sem začel nanjo renčati. Ker še vedno ni odnehala, pa sem jo še popraskal po roki, v upanju, da bo v službi vzela bolniško in se cel dan posvečala samo meni. Pa se to na mojo mačjo žalost ni zgodilo. Odprla je vrata svoje pisarne in me odnesla dol po stopnicah. In nato po še enih stopnicah, odprla vhodna vrata in že sem bil spet doma.
Veste, kljub temu, da je bilo to zame nekaj čudovito novega, me je deklica odnesla s seboj v pisarno, ki jo ima urejeno dva nadstropja višje od našega stanovanja. Ni me odnesla v tisto drugo pisarno, v katero se odpelje z avtomobilom. Očitno se je odločila tokrat delati od doma – menda tista velika škatla in ekran na mizi to omogočata. Pa vendar je bilo to zame čudovito doživetje! Čeprav imam nekako občutek, da bi za obisk »prave« pisarne moral obljubiti, da bom priden. Zato bom od sedaj naprej raje počakal doma. Dokler deklica sama prinese domov moje brikete, namreč ne vidim potrebe, da bi moral delati tudi jaz. Če pa bo res kriza, bom sosedovega muca prosil, naj nam ujame kakšno miško.
