Vsake toliko časa opazujem druge mačke, ki se potikajo v našem stanovanju, pri sosedih in po okolici naše ulice in se zamislim. Vidim elegantne mačje gospe in gospode, ki se tako lahkotno premikajo, da kar lebdijo skozi zrak, tako lepo plezajo po drevesih in se s stegnjenimi zadnjimi tačkami umivajo na snopu jutranjega sonca. In takrat si ne morem pomagati in se ustaviti, da mi ne bi ušel droben mačji nasmešek. Takrat se namreč zavem zakaj moja deklica pravi, da sem čisto pravi mačji kužek.
Kljub temu, da sem med odraščanjem redno srečeval oba mačja člana družine, me je čas, ki sem ga preživel v družbi kužkov, zagotovo po svoje zaznamoval. Tako kot pri vsakem živem bitju, je čas, ki ga malčki preživimo v družbi svoje družine zelo pomemben, saj močno vpliva pri oblikovanju bitja, v katerega bomo odrasli. Seveda sta tudi pri meni moja mačja kri in narava naredili svoje, vendar tačko na srce – odraščanje s kužki me je oblikovalo v zelo posebnega mačje-pasjega mladeniča.
Običajno mucki opravijo svojo potrebo v mačjem stranišču ali pa najdejo kakšen poseben prostor kje zunaj. Jaz pa se vsako jutro ponosno odpravim ven z mojimi pasjimi prijatelji. Ko se namreč naša deklica zbudi, nam odpre vrata, ki vodijo na ograjen travnik okoli hiše. Skupaj jo počakamo pred vrati in se skupaj odpravimo ven, ko jih odpre. Ko vsi opravimo svoje, se en za drugim zvrstimo pred temi istimi vrati in mijavkamo ter lajamo (no ja, lajati še ne znam) in praskamo po vratih, dokler deklica ne priteče do vrat in jih odpre.
Nato se skupaj odpravimo do naših skodelic za zajtrk (te skodelice so tako uporabne! Zjutraj jih uporabimo za zajtrk, vmes za kakšen posladek, ki naši deklici skrivaj pade vanje in zvečer za večerjo, skratka mislim, da so večnamenske!) in počakamo, da nam jih napolni. Med tem seveda mijavkamo in lajamo od veselja. Ko si napolnimo želodčke pa se skupaj odpravimo v naše košarice, kjer vsi skupaj zaspimo in počakamo, da se naša deklica vrne iz službe. To je seveda vsak dan super dogodek! Ko slišimo odklepanje, skupaj pritečemo do vhodnih vrat in se je tako zelo razveselimo. In nato ji vsi skupaj sledimo po stanovanju, karmokoli gre. Pravi, da smo kot inšpektorji na štirih tačkah. Ko deklica in njen fant jesta, pa jih skupaj prosijačmo pod mizo. Sprehod z njimi sicer raje izpustim, pospremim jih samo do vrtnih vrat (še sam ne vem zakaj se ne upam iti dlje. Mogoče se samo bolj varno počutim. Moja deklica pravi, da še ni spoznala mucka, ki se ne bi vsaj malo potepal, jaz pa ji zamijavkam nazaj, da je pač vse v življenju enkrat prvič.). Ko se vrnejo iz potepa, hitro pritečem do njih in se jih razveselim, nato pa skupaj s kužki ponovno počakam pri naših super večnamenskih posodicah. Zvečer pa se skupaj z njimi namestim pri nogah naše deklice, ki gleda večerno odajo ali bere knjigo. Tudi koš za smeti prevračam točno tako, kot to počne moja pasja mamica Ruby. In iz koša tako zelo rad odnesem kakšen papirček, ki ga nato ponosno nosim po stanovanju in prav po pasje renčim na vsakogar, ki mi ga hoče vzeti.
Vsak, ki me spozna opazi, da sem res poseben mucek in da je odraščanje ob pasji mamici name pustilo pasji vtis. Nekako se ne morem poistovetiti z mucki, ki se sprehajajo okoli našega stanovanja. Tudi preganjam jih samo takrat, ko se skupaj s kužki odločimo za to. Vendar se kljub temu, da sem tako zelo drugačen od ostalih mačk, počutim tako zelo dobro. Ne poznam drugačnega načina življenja in ne poznam drugačnega obnašanja in tudi kot pasje-mačjemu mucku, mi čisto nič ne manjka. Moja deklica pa me sprejema točno takšnega kot sem in na koncu dneva je pomembno samo to, da te imajo radi tisti, do katerih tudi sam čutiš tako, kaj ne?
Se nadaljuje …
