Kot ste zagotovo že opazili, sem zrastel v pravega mačjega gospodiča. In temu primerno se tudi obnašam. Sem namreč že skoraj odrasel muc in čas je že bil, da se malo umirim. No ja, včasih se še vedno ne morem upreti kakšni žogici, igram se tudi z gobicami za pomivanje posode … khm khm … no ja, pustimo to. Sem odrasel, uglajen muc. In zato sem bil toliko bolj presenečen, ko je na naš vrt prišla pasja mularija.
Ne razumite me narobe, zelo rad imam naše kužke. Spimo skupaj, včasih tudi jemo skupaj, se stiskamo in si delamo družbo takrat, ko je naša deklica v službi. Ampak pasji mladički, znajo biti pravi mali hudički. Imel sem bližnje srečanje s tremi pasjimi otročki, katerih imena se vsem začnejo na črko H. Čudno, moje ime se začne na črko O in je zelo lepo. Le kdo jim je nadel tako smešna in dolga imena? Skratka tile pasji otročički so zelo, zeeloo naporni! Kljub temu, da sem deklici nakazal, da bom malo popazil na njih, medtem, ko je ona za vse pripravljala kosilo, sem si obljubil, da si takšnih napornih zadolžitev ne bom več naložil. Tekali so sem ter tja, pa spet sem ter tja, mimo mene, čez mene, po meni in spet sem ter tja. Moje mačje oči so jim komaj sledile. Potem pa so mali hudički ugotovili, da je moj rep lahko zelo zabaven. In ker mi repek raste iz zadnje plati, sem moral svojo zadnjico kar se da hitro odnesti na varno. Stekel sem po stopnicah na veliko teraso v upanju, da so še premajhni za plezanje po stopnicah. Spomnim se, da jim je tudi deklica prepovedala plezati po stopnicah, vendar je očitno niso imeli namena ubogati. Stekli so za mano in glej jih hudičke, že začeli loviti moj košat rep. Splezal sem na svojo pleteno košaro, ki naj bi jo uporabljal takrat, ko bi pač bil zunaj, na svežem zraku (pa sem preveč rad v stanovanju in zato jo zadnje čase uporablja sosedov muc Piko). Pa so se postavili na zadnje tačke in mi začeli deliti pasje poljubčke in mahati s tistimi veselimi majhnimi repki. Uh, kako so mi že šli na živce. Pa sem se kot pravi odrasli muc odločil, da se ne bom spuščal v konflikte s tako mladimi otročički in se umaknil na ograjo naše terase. Tako. Končno so bili premajhni, da bi me dosegli. In nato je skozi vrata pogledala moja deklica, zaklicala »Gremo na kosilo« in mladički so stekli za njo. Še dobro! Deklica je mojo posodico s hrano odnesla na varno in zaprla vrata za seboj, da mladički ne bi jedli moje hrane.
Ko sem pojedel, sem stekel proti svoji pasji mamici in se z velikim veseljem ulegel zraven nje. Sicer se ne spomnim čisto vsake minute svoje mačje mladosti, vendar prisežem pri svojem mačjem repku, da nisem bil tako naporen in poreden, kot so lahko trije majhni kužki (svoje deklice ne bom povpraševal za mnenje, prepričan sem, da sem zelo priden že od samega začetka). No ja, saj so prikupni in mogoče so takrat ko spijo prav ljubki, vendar sem spoznal, kako zelo vesel sem, da so moji pasji prijatelji že odrasli in umirjeni, tako kot sem umirjen že sam. To noč sem spal zraven svoje pasje mamice in predel od sreče, da jo imam. In potem se pomislil, da so kljub temu, da so tako zelo nagajivi, čisto prijazni majhni kužki, ki si želijo samo to, da bi jih nekdo imel rad. Tako, kot sem si to nekoč želel tudi sam. Ko sem stisnjen zraven svoje pasje mamice razmišljal o temu, moram priznati, da jim privoščim mačjega prijatelja, kajti prijateljstvo je čudovita stvar in kužki ter mucki znamo biti res dobri prijatelji. S tem se zagotovo strinjate tudi sami, kaj ne?
