Spoznal sem novega mačjega prijatelja. Star je približno toliko kot jaz – približno štiri mesece. Tudi njegovo starost lahko samo predvidevajo, kajti tako kot mene, so tudi njega našli dobri ljudje in ga odnesli na varno. Odnesli so ga v zavetišče. Iz zavetišča pa je nato prišel k svoji novi družini, ki stanuje samo en vrt z zelenjavo, na katerem se sedaj skupaj igrava, stran od moje družine.
Piko (tako je ime malemu sosedovemu mucku) mi je povedal, da je zavetišče nekakšna zgradba, kamor pridejo mucki in kužki (včasih tudi kakšne druge živali), ki nimajo svojega doma. V večini so tam živali, ki se jih neodgovorni in neljubeči skrbniki naveličajo, pa tudi živali, ki so plod neodgovornega skrbništva – torej nezaželeni mladički, ki jih je na žalost toliko, da ne najdejo vsi doma. Povezal sem njegove mačje besede in v moji sivi, kosmati mačji glavici so začele divjati misli. Tudi mene so namreč našli zapuščenega. Tudi mene so odnesli v nekakšno zgradbo in tudi v naši zgradbi so mucki in kužki ter ljudje, ki za nas skrbijo. Ali to pomeni, da sem tudi jaz pristal v zavetišču? Ali to pomeni, da bom tudi jaz moral zapustiti to zavetišče, ko bo po mene prišla nova družina?
Ne razumite me narobe, verjamem, da obstajajo še domovi, kjer živijo ljubeči in odgovorni ljudje, ki svoje živali nikoli ne zapustijo. Vendar jih je na žalost vedno manj. Morda pa je težava v temu, da je vedno več živali, ki po trenutnem preblisku nežnosti svojega novega skrbnika, nato postanejo popolnoma odvečni, zanemarjeni in nesrečni. Zaradi ljudi, ki spadajo v to drugo skupino, sem tudi sam pristal tukaj, kjer sem, tukaj, kjer me imajo tako zelo radi. Bil sem eden iz med redkih srečnežev. Bil sem najden in zame je bilo poskrbljeno. Dobil pa sem še mnogo več kot samo to – dobil sem čudovito in izredno ljubečo družino. In ravno zaradi tega si nikakor ne želim spoznavati nove družine, za katere ne bi vedel, ali sem »trenutni preblisk nežnosti« ali »najboljši prijatelj in član družine za vedno«. In zato si tega okolja, ne želim zapustiti nikdar. Tudi, če je naša hiša res zavetišče za živali, si želim, da me ne bodo oddali.
Zaradi novih misli, to noč nisem mogel spati. Divjal sem po dnevni sobi in iz police prevračal knjige. Zbudil sem svojo deklico, ki me je odnesla v košarico zraven moje pasje mamice, da sem lahko končno zaspal. A zjutraj se je moja mačja glavica pomirila, kajti med tem, ko sem gledal svojo deklico, kako ljubeče nas prebuja, da bi se odpravili ven lulat in nato uživali v novem dnevu, ki je pred nami, sem spoznal resnico. Po besedah sosedovega mucka sem vedel, da v zavetiščih za živali skrbijo čudoviti in občudovanja vredni ljudje, ki tako nesebično pomagajo nemočnim živalicam. Vedel sem, da v zavetiščih za živali skrbijo izredno ljubeči ljudje – in moja deklica to zagotovo je. Vedel sem, da v zavetiščih za živali skrbijo ljudje, ki zapuščenih revežev ne zaupajo v roke kar nekomu. A vendar sem začutil, da te s tolikšno mero ljubezni v očeh, kot naša deklica vsak dan gleda nas, lahko pogleda samo nekdo, ki misli, da si točno ti njegov »najboljši prijatelj in član družine za vedno«.
In zato si iz dna svojega mačjega srca želim, da bi čisto vsak mucek v življenju imel nekoga, ki mu bo s takšnim toplim pogledom vsak dan sporočal, kako rad ga ima. Zato si želim, da bi čisto vsi čudoviti ljudje, ki delajo v zavetiščih, imeli priložnost videti iskrice v očeh, ko bo mucek, ki so ga rešili, našel svojo »deklico za vedno«.
Se nadaljuje …
