Ali lahko rečeš, da si bil na obisku, čeprav si dejansko šel za nekaj časa nazaj domov? Ali greš lahko domov na obisk? No, če greš lahko, sem točno to storil ta teden. Šel sem v svoj dom na obisk. Deklica je namreč presodila, da je moja pasja mamica Ruby v malo boljšem stanju in zato je hotela preizkusiti kako se bomo vsi njeni pasje-mačji otroci skupaj ponovno obnašali. In tako sem šel na obisk. Joooj, kako čudovit domek imamo! Začel sem namreč že pozabljati kako sem se počutil v tem stanovanju, pa vendar so, v trenutku, ko sem v naročju šel skozi vhodna vrata, vsi spomini prišli nazaj v mojo majhno mačjo glavico.
Iztrgal sem se iz naročja dekličine mamice in kar se da hitro pritekel v dnevno sobo, kjer so me čakale moje tri punce! Deklica in Ruby sta me bili zelo, zelo veseli, velika Chanel malo manj. Resno me je opazovala iz svoje košarice in mi s pogledom sporočala, naj raje ostanem na varnostni razdalji. Ne vem kaj se je z njo zgodilo? Saj je bila vendar tako igriva psička, da so jo zaradi svoje grobe velikosti med igro morali vedno umikati stran od mene. Sedaj pa me še povohala ni, kaj šele, da bi se igrala z menoj. Čudno. Očitno bom moral, ko pridem nazaj domov, največ lumparij ušpičiti prav njej, da me bo ponovno vzljubila.
Kar se tiče moje pasje mamice, pa je bilo vse v najlepšem redu. No, dokler se po igri nisem utrudil, se spozabil in po čisti otroški nesreči, hotel ponovno piti njeno mleko. In tako je moja deklica ugotovila, da z Ruby še vedno nisva zrela za skupaj. Škoda, kajti zamuja mnogo mojih čudovitih mačje otroških akrobacij, iz njenih rok pa počasi bledi umetnost mojih ostrih krempeljčkov. Poleg tega pa čutim, da tudi v njenem srčku manjka en čisto majčken, kosmat košček. Predvidevam, da sem to jaz. Veste, živali čutimo tudi to. Čutimo kako se človeška srca zapolnijo s srečo ob naši prisotnosti in čutimo, kadar manjka kakšen delček. In točno to sem začutil pri svoji deklici. Kakšna velika škoda, da ne morem že ostati. Sem pa zagotovo bil zelo srečen, ko sem odšel še na drugi obisk. Tokrat sta psički odšli na sprehod in tako sem lahko ves svoj mačji čas med obiskom posvetil svoji deklici. Ponovno sem ji svojo ljubezen narisal na roke. Odtis svojih majčkenih zobkov sem ji pustil na vratu. Njeni lasje pa bodo morda rabili frizerja, vendar si nisem mogel pomagati – elastika v njenih laseh je bila namreč prelepa, da bi jo pustil na miru. Zato sem jo moral zgristi, zraven pa sem po nesreči naredil še nekaj majhnih vozličkov v laseh. Pa vendar sem tudi na njen obraz ponovno narisal tisti nasmeh, ki ga že tako pogrešam, manjkajoč košček v njenem srčku pa je malo manjši kot je bil prej. Preden me je ponovno vrnila v naročje svoje mamice, me je pogledala v oči in v njih sem videl obljubo – obljubila mi je, da me ima še vedno tako zelo rada in da bom kmalu, zelo kmalu, lahko prišel nazaj domov. Do takrat pa sem se odločil, da bom svojo umetnost še malo vadil na rokah njenih staršev.
Se nadaljuje …
