Načeloma sem zelo srečen kadar slišim, da je kakšen mucek ali kužek brez doma dobil topel dom. Vendar je tokrat ta sreča mogoče malo manj izrazita, kajti mucek, ki so ga iz zavetišča posvojili naši sosedi, se je preselil k meni! Vse skupaj pa se je začelo s čisto nedolžno igro.
Ali veste kako je, če si v hiši najmlajši ter poleg tega še najmanjši? Če ne veste, naj vam zaupam, da je zelo težko dobiti nekoga, ki bi bil za igro tako zainteresiran, kot sem jaz. Moja pasja mamica Ruby je tako zelo resna. Večino časa za igro sploh slišati noče, kajti ima toliko dela s čuvanjem hiše. Zelo rada laja na mimoidoče mačke in jih tako odžene stran ( ne vem zakaj njen lajež ne učinkuje na sosedovega mucka?). Še v zelo redkih trenutkih igre, pa se po minutki trajanja le-te odloči, da je čas za umivanje! Ne morete verjeti, kako zelo čist mucek sem! Stric Čarli, ki pogosto pride k nam na obisk, je za igro po navadi preveč len. Pa tudi kadar se odloči, da je čas za igro, se raje igra s Chanel (našo največjo družinsko članico na štirih nogah). Sam se z njo ne upam igrati, čeprav je mogoče še najbolj igrivo bitje v naši hiši (takoj za menoj seveda), saj je zame veliko prevelika in posledično preveč groba. Stari muc Benči pa misli, da je smisel mačjega življenja hrana in spanec. In tako sem kljub polni hiši potencialnih igralnih partnerjev nesrečen, kajti nikomur se ne da igrati z menoj.
Seveda sem bil zato tako zelo vesel, ko sem spoznal soseda. Nekega dne je namreč preplezal našo vrtno ograjo in takoj sva se ujela. Kako se ne bi – oba sva približno enako stara, oba sva siva mucka in po besedah moje deklice, sva oba »tako zelo srčkana«. Tisti dan sva se podila po ograjenem travniku za našo hišo, plezala po visoki jablani in se igrala skrivalnice na vrtu, kjer kljub temu, da je že november, še vedno uspeva kakšna čudna, neokusna hrana, ki ji moja deklica reče zelenjava. Sosedov mucek je našo ograjo preplezal tudi drug dan ter nato še tretji dan. Četrti dan pa sem ga že na vse zgodaj zjutraj zalotil v moji mačji košarici, ki je postavljena na terasi za primere, ko si zaželim počitka na soncu. Ko sem ga zagledal, so se mi naježile vse dlake in če ne bi vmes posredovala moja deklica, bi svoj mačji dan začel s pretepom. Kljub neprijetnem dogodku pa sva se tudi tokrat cel dan igrala. Vendar sem odločitev obžaloval še isti večer, ko se je lump odločil priti v mojo dnevno sobo. Skočil je na moj sivi kavč in predel v naročju moje deklice! Prav po mačje mi je prekipelo in izzval sem mačji pretep! Kljub temu, da sem še vedno majhen mucek namreč vem, da je to moj teritorij in moja deklica in odločen sem, da se to ne bo spremenilo. Še dobro, da je moja deklica tako pametna, da ga je odnesla nazaj domov. A glej glej, sosed je bil drugo jutro ponovno v moji košarici! Ko je moja deklica ugotovila, kaj se je začelo dogajati, mu je začela nositi hrano k njemu domov, v upanju, da bo ostal tam, vendar je v dnevno sobo prišel še preden je ona prišla nazaj domov. O dogajanju je obvestila tudi sosede – njegove uradne skrbnike, vendar mu tudi oni ne morejo preprečiti tega, kar počne. Jaz pa sem vsak dan bolj živčen in jezen nanj. Prisvojil si je mojo mačjo košaro, odlično se razume tudi z mojo pasjo mamico in Chanel ter z muckom Benčitom. Najbolj pa me jezi, da že počasi leze pod kožo moji deklici. Vsakič, ko ga hočem napoditi mi namreč ljubeče šepeta naj se ne jezim ter da ni on kriv, da mu je pri nas lepše. Tudi sam vem, da nimajo vsi mucki takšne sreče s svojimi »za vedno« domovi, kot jo imam jaz, vendar to ne pomeni, da morajo vdirati v domove drugih muckov in plezati v naročja in srca njihovih skrbnikov. Upam, da bo moja deklica kmalu ugotovila, kaj se dogaja. Do takrat pa ga bom še naprej tako vztrajno podil stran od moje košarice, moji pasjih in mačjih prijateljev ter od moje deklice.
Se nadaljuje …
