Moram priznati, da po naravi nisem potepuh. Že od samega začetka so bila moja potepanja omejena na ograjen vrt okoli naše hiše, raje kot tam pa sem se zadrževal v naši dnevni sobi. Oboževal sem trenutke, ko je bila moja cela družina zbrana na velikem kavču in tako sem imel možnost nagajati komurkoli sem tisti trenutek želel. Mojo potepuško žilico pa je verjetno zatrla tudi tista čudna beseda – kastracija. Preden bi namreč želel raziskovati okolico in spoznavati mačja dekleta, so me namreč kastrirali. In tako se tudi danes najraje zadržujem v hiši, če pa mi že ugaja raziskovati okolico, si to okolico omejim na deset metrov od zidov naše hiše.
Sicer pa sploh ne vem, za kaj bi se potepal. Tukaj imam drevesa, po katerih lahko plezam, imam dovolj velik vrt, da se podim za tisto rumeno žogico, ki naj bi bila namenjena psom (in jo z velikim veseljem ukradem in odnesem na visoko vejo, kjer je tudi največji kužek v družini, ne doseže). V sosednjem stanovanju imajo tudi teraso in visok balkon. Na žalost nisem tako gibčen, kot je naša mačja gospodična Zofi in tako lahko splezam samo na teraso. Ampak sem se do sedaj tolažil s tem, da sem še mlad in da imam še dovolj časa, da bom enkrat le dosegel visok balkon. Potem pa se mi je končno posvetilo. Zagledal sem kamin, za katerega že komaj čakam, da ga bodo začeli uporabljati, saj bom lahko kradel okusne zrezke in pleskavice iz njega. In se spomnil, da je brez veze, da čakam lepo vreme. Zato sem se odločil, da ga bom uporabil kar sedaj. Kamin se namreč nahaja tako blizu balkona, ki ga nikakor ne dosežem. Želel sem si samo skočiti gor in preizkusiti, če se bodo sredi noči tudi meni odprla balkonska vrata, če bom dovolj glasno in vztrajno mijavkal (tako kot to počne naša Zofi. Ja, prav ste prebrali. Naša potepuhinja pride domov samo takrat, ko se njej zahoče in to je po navadi sredi noči. Tako zelo je gibčna, da ji nekako uspe priti na balkon, kjer nato mijavka tudi v nedogled. In pri zgornjih sosedih se vedno najde nekdo, ki ji odpre vrata in jo spusti notri. Glede na to, da pride ven zelo spočita, počesana in sita, jo morajo imeti naši zgornji sosedi zelo radi.)
Tako sem počakal, da je moja deklica zaspala in se skozi mačja vratca, ki se nahajajo v kurilnici, sredi noči splazil ven. Splezal sem na kamin in … tudi ostal tam. Začel sem glasno jokati, vendar me v zgornjem stanovanju ni nihče slišal, kamin pa je na žalost preveč oddaljen od spalnice moje deklice in tako me tudi ona ni slišala. Da nisem cele noči preživel na dimniku kamina, se tako lahko zelo, zelo lepo zahvalim svoji pasji mamici Ruby, ki je sprožila pravi mačji alarm. Začela je lajati in tako zbudila mojo deklico, ki ji je nato sledila do dnevne sobe, kjer je skozi okno zagledala ubogega sivega mucka, ki je obtičal na dimniku kamina. Tako sem se bal, da bom celo noč preživel tam gor, da sem se odločil, da svoje deklice, ki me je sredi noči »reševala«, ne bom popraskal … preveč. In tako sem na žalost ugotovil, da bom za skok na balkon moral ubrati drugo taktiko. Mogoče pa bom svojo deklico uspel prepričati, da balkon prestavijo nadstropje nižje?
