Ta teden je bil zame in moje skrbnike noro zabaven! Med tem, ko odraščam namreč opazujem stvari v stanovanju, ki so mi tako zelo všeč. Recimo tista gobica, s katero moja deklica pomiva posodo v kuhinji. In tista druga gobica, s katero moja deklica pomiva pasjo in mačjo posodo v naši kopalnici. Pa tista malo drugačna brisača, nad katero se moja deklica pritožuje, češ da po toliko pranjih še vedno pušča mucke. Hm, kaj pa če pušča mucke zato, ker je namenjena mucku? Ne morem verjeti, da se tega še vedno ni sama spomnila.
Všeč mi je tudi črn šal z belimi pikami, ki ga okoli vratu nosi njena mamica, ko pride k nam na obisk. In kaj mi je drugega preostalo, kot da vse te čudovite zaklade pospravim v svojo skrinjo za zaklade? Med tem, ko sta deklica in njena mami pili kavo, sem iz naslonjala stola sunil njen čudovit šal in si ga odnesel v svojo košarico. Vzel sem tudi brisačo, ki je več kot očitno namenjena meni ter obe čudoviti gobici za pomivanje posode. Uf, kako sem bil srečen! Moram reči, da sem se sila zabaval med tem, ko sta moji punci iskali šal s pikami, jaz pa sem tako ponosno ležal na njemu. Ko sta ga našli v moji mačji košarici, je bil prepojen z vodo, ki je odtekla iz gobic. Obe sta se nasmejali in vzeli vsaka svoje stvari. Jaz pa sem se v vlogo lopova tako vživel, da sem se odločil, da bom gobici, pa seveda še kakšno drugo stvar, vsak dan skril v svojo mačjo košarico. Prvih par dni je moja deklica vsa zmedena iskala po stanovanju stvari, ki sem jih hranil v svoji skrinji za zaklade. Hodila je iz ene sobe v drugo in si mrmrala: »Kje je moja ruta, malo prej sem jo imela tam?« ali pa: »Kdo za vraga je vzel moje nogavice?«. Jaz pa sem se ji na skrivaj smejal. Najbolj smešna pa je bila, ko je domov prinesla cel paket čudovitih pisanih gobic za pomivanje posode. Mislim, da jih je kupila zame in zato sem ji pridno vse pokradel! Po nekaj dnevih skrivnih zakladov pa je končno ugotovila, da so vse izgubljene stvari v moji košarici, tako, da sedaj prvo pogleda k meni, kadar ugotovi, da kakšna stvar manjka. In to je postal nekakšen najin skupni ritual. Ne morete vedeti koliko mi najina vsakodnevna skupna dejavnost pomeni! Najina igra zakladov je naravnost čudovita! Seveda, saj sem si jo jaz izmislil!
Stvari v stanovanju pa niso edine stvari, ki sem jih ta teden tako vestno skrival. Sosedovi muci sem namreč ukradel miško! To je bil šele hec! Zofi se je vsa srečna vrnila iz lova, ko sem ji tako spretno sunil miško! Pritekel sem do naših vhodnih vrat in začel klicati svojo deklico. Prepričan sem bil namreč, da bo presrečna, ko bo ugotovila kakšno čudovito darilo sem ji prinesel! In ne boste verjeli, res je bila! Na široko se je nasmejala in mi rekla: »Oh Oliver, ti si naravnost fantastičen muc! Najprej kradeš moje stvari, nato še pravo miško! Recimo, da ne vem, da si jo ukradel sosedovi Zofiki!«
No super, moja deklica je več kot očitno mislila, da sem jo ujel sam in zaradi njenega toplega nasmeha sem se odločil, da ji bom od sedaj naprej vsak dan nekaj prinesel … ali pa odnesel!
Se nadaljuje …
