Moja deklica se mi vsak dan znova čudi. Pravi, da tako zanimivega mucka, kot sem jaz, še ni spoznala. Čeprav jo mačke spremljajo že od takrat, ko v trgovini zanjo še ni bilo mogoče kupiti pravih čevljev (oh kako zelo me veseli dejstvo, da so njena majhna stopalca zrasla do – zame čudovite – številke 39. Ali si sploh lahko predstavljate kako zelo težko bi bilo loviti in gristi njene noge, če bi še vedno imela tako majhne??), sem menda neverjetno zanimiv. Pravi, da se ne obnašam kot muc. Mogoče je k temu pripomoglo dejstvo, da sem odraščal v izredno zanimivi in razgibani družbi.
Tokrat sem jo presenetil z razponom svojega mačjega glasu in razponom različnih mačjih zvokov. Tako je, ugotovil sem, da lažje komuniciram z njo, z našo najboljšo sosedo iz zgornjega nadstropja ter z našimi kužki, če uporabljam različne zvoke. Saj sem med opazovanjem in prisluškovanjem človeških, pasjih in navsezadnje – mačjih pogovorov ugotovil, da vsi komunicirajo z različnim oglašanjem, ki se razteza od najnižje note tenorja, do najvišjega glasu soprana. In tako sem začel prav prikupno oblikovati različne glasove, med katerimi so nekateri podobni tudi tipičnem in malo manj pogostem mačjem oglašanju. Moja deklica namreč pravi, da so nekateri zvoki – recimo renčanje (ko mi poskuša vzeti gobico za posodo, ki sem jo tako težko ukradel zgornji sosedi, ali pa njej iz rok, med tem, ko je pomivala posodo – hej, saj nisem sam kriv, da nima mačjih refleksov, kaj ne?), čisto ne tipični za mačke. In ko je slišala zgodbo o mucku, ki namesto psa čuva hišo, je čisto potiho začela razmišljati, da bi na ograjo, ki je postavljena okoli naše hiše, namesto table “Pozor hud pes” (hahahahaha, se opravičujem, vendar se kadar koli vidim to tablo, ali slišim, da jo nekdo omenja, začnem prav po mačje hihitati. Deklica moja, bodimo realni, pri naši hiši hudih psov ni! Če pa si misliš, da hud pes svoj teritorij čuva z mahanjem repka, pa si moraš malo prebrati o govorici pasjega telesa.), postavila tablo “Pozor hud maček Oliver!”. Tudi vi poznate kakšnega mačka, ki bi si zaslužil takšen čudovit naziv?
Potem pa sem ob vsem tem mijavkanju, tuljenju, jokanju, renčanju, čisto slučajno odkril svoj nežen glasek, ki je stopil mojo deklico in mojo najboljšo sosedo iz zgornjega nadstropja. Nekega večera (ko me je kljub dejstvu, da je april, zazeblo v mojo majhno mačjo rit, ko sem ponovno odkril sneg) sem namreč hotel svojo deklico opozoriti, da me še ni spustila v naše toplo stanovanje. S tačkami sem praskal po steklu naših vhodnih vrat in se nisem pustil pregnati kljub temu, da sem iz dekličinih ustnic prebral “Oli, pojdi lulat! Vem, da še nisi šel, ker ves čas tičiš pri vratih!”. Mijavkal sem, se prav grdo in hripavo drl, tudi renčal in pihal ter s tem na mojo žalost nisem prepričal svoje deklice, da me spusti v stanovanje. In ko je že začela zavijati z očmi in me namerno ignorirala, sem iz svojega mačjega grla izustil čudovit in čisto nežen “Mrrrrrr”. Deklica je spustila posodo, ki jo je pomivala in me z izbuljenimi očmi pogledala skozi steklo. In takoj sem vedel, da se je moje mačje izsiljevanje začelo! Oh kako zlahka je zavrteti mojo naivno deklico okoli moje mačje šapice!
Tačke sem še enkrat naslonil na steklo, se zelo, zelo potrudil, da so moje mačje oči bile videti kar se da velike in žalostne (o ja, tudi jaz sem gledal tisto čudovito risanko o mucku v škornjih) in še enkrat rekel “Mrrrrr”. Deklica je spustila svoja napeta ramena, na obrazu pa se ji je narisal čudovit izraz “ovite deklice okoli šapice”. In od tega dneva naprej, jo s svojim nežnim “Mrrrrr” pripravim do tega, da dobim kar koli želim. Sem se pa v svoji zgodbi tudi sam nekaj naučil – ni potrebno, da renčim, ni potrebno, da piham, ni potrebno, da se derem in mijavkam v nedogled. S prijaznim in prikupnim “Mrrrrr” namreč dosežem veliko več. Ko bi to vsaj spoznali tudi ostali, ki na druge, grše načine poizkušajo doseči svoje.
Mrrrrr
