Ali ste že slišali za čas, ki beži z mačjo hitrostjo? Tako hitro so namreč minili trije tedni odkar sem spoznal svojo novo družino. Nekje v ozadju mojega mačjega spomina se še vedno skriva moja mačja družina in vsakič, ko pomislim na njih, še vedno čutim ljubezen. Vendar spomin počasi bledi, kajti v mojo majhno mačjo spominsko kartico se nalagajo vedno lepši, ljubeči, novi spomini.
Sence so se spremenile in dobile prave oblike. Sedaj vem, da v tej veliki hiši, ki mimogrede ni podobna niti kozolcu, niti hlevu, stanuje z mano vred veliko bitij! Nekateri hodijo po dveh nogah, drugi imamo štiri tačke. In čeprav so moje tačke še malo nestabilne, že raziskujem okolico, na vsakem koraku pa mi sledi moja druga mamica Ruby. Spoznal sem, da je Ruby – prav tako kot Chanel in Čarli, mačka posebne sorte! Mačkam posebne sorte strokovno rečemo tudi kužki!
Moram priznati, da so kužki sila smešna bitja. Vsakič, ko zagledajo bitja na dveh nogah, mahajo z repki kot nori. Ne znajo skakati visoko, za plezanje očitno še nikoli niso slišali. Poleg tega govorijo tuj jezik! Mogoče se ga bom tudi sam kdaj naučil. Moram namreč priznati, da je njihov jezik zelo učinkovit in nevtralen! Odličen je pri odganjanju vsiljivcev, odličen, ko v naš dom pridejo obiski in jih kužki napovejo. Jezik je primeren tudi, če želijo, da bitju na dveh nogah pade kaj s pulta ali mize, uporabijo pa ga tudi, če jih tišči lulat. Sicer še ne vem, kaj “vof” pomeni, vendar sem prepričan, da sporočajo nekaj zelo pomembnega!
Zaenkrat sem, poleg Ruby, od blizu spoznal samo Čarlija. Bitja na dveh nogah mu v šali pravijo “stric Čarli”. Mogoče zato, ker je od muckov posebne sorte najstarejši in najbolj moder. Pa ne mislim, da je moder zaradi modre vrvice, ki jo ponosno nosi okoli vratu.
Chanel pa sem videl samo iz naročja visokih bitij na dveh nogah in pa čez okno. Bojijo se namreč, da me bo pohodila. Slišal sem tudi, da je preveč igriva, včasih pa ji rečejo tudi velika lumpa. Če je lumpa še ne vem, moram pa priznati, da je res velika! Ko odrastem, hočem biti tako velik kot ona! In potem se bova lahko skupaj igrala in podila. Mamica Ruby je namreč veliko bolj resna od nje. Cel dan bi me samo umivala in po tem še enkrat umila. Tako umazan pa spet nisem! Sicer pa bi se tudi med igro umazal in tako bi bila srečna oba!
Kljub temu, da so moji dnevi zapolnjeni s samimi novostmi, pa ne morem nehati razmišljati o tem, da se je mojim očkom razkrilo premalo senc! Sicer sem še majčken in mi štetje še ne gre dobro od tačk – zaenkrat znam namreč prešteti samo število obrokov, ki mi kot odraščajočemu mucku pripadajo (vsak večer se za vsak slučaj derem kot norec, da ne bi kdo pozabil, da en obrok manjka!) – a vem, da sem ob prihodu v nov dom zasledil dve senci več! Druge sence sem do danes že povezal z bitji, ki se nahajajo okoli mene. Ti dve senci pa sta bili drugačni. Spominjali sta me namreč na senco moje mačje mamice. Zato si ju tako zelo želim spoznati! Rad bi videl, kako naj bi moja mačja mamica izgledala. Rad bi videl, kako se naj bi premikala. Rad bi slišal, kako naj bi govorila in rad bi čutil kako bi nas vse tri še enkrat objela. Moja nova družina pravi, da je čisto razumljivo, da kljub vsej ljubezni, ki jo prejemam od njih, še vedno pogrešam svojo mačjo mamico. Menda sem bil še mnogo premajhen, da bi šel stran od nje. Počakati bi moral še več kot en mesec. In zato, ker sem zamudi vse mačje dogodivščine, ki bi mi pomagale postati pravi maček, upam da bom kmalu srečal jasne obrise dveh bitij, ki sta me kot senci tako močno spominjali na mojo mamico. Vem, da sta nekje v bližini. Tudi bitja na dveh nogah slišim, kako ju kličejo in jima nekam odnesejo posodice. Vem tudi, da je v posodicah hrana, kajti v pomanjšani različici le-teh, tudi jaz dobim svoje mleko. Tako je ja! Tako velik sem že, da znam piti mleko iz svoje posodice! In ko bom še malo zrasel bom menda dobil še eno posodico za konzervo, brikete in meso. Hm, upam, da so te jedi bolj okusne, kot zvenijo. Mogoče pa bom kmalu spoznal še senci, ki ju bom lahko povprašal o vsem tem mačjem svetu?
Se nadaljuje …
