Kot ste zagotovo že opazili – tako vi, kot moja deklica, sem poln presenečenj in … no ja, dobrih idej! Tudi tokrat je nisem razočaral in prepričan sem,da tudi vas ne bom, ko boste prebrali, kaj se je zgodilo tokrat. V naši dnevni sobi stoji takšen malo drugačen kos pohištva. Poimenoval sem ga kar »najbolj glasen kos pohištva«, čeprav se mu dejansko reče le »pianino«. Vas zanima zakaj je najbolj glasen kos pohištva? Naj vam torej razložim.
Pianino je nekakšna lesena klop. Če si dovolj gibčen in tudi lahek (če imaš več kilogramov kot naš največji muc, potem toplo priporočam, da na pianino klopi ne sedite!), lahko namreč na to visoko klop skočiš in nato sediš gor. Lahko se tudi uležeš. Je ravno dovolj gladka, da se potem, ko skočim dol, po njej razpršijo mačje dlake in ravno dovolj gladka, da lahko vanjo zapičim svoje krempeljčke – če me pri tem seveda ne zaloti moja deklica, ki se nato začne razburjati češ, da je »to dedkov pianino, ki ga je igral, ko je bil mlad, za njim ga je dobil oči in nato je prišel pod moje prste in niti slučajno ni namenjen tebi Oliver«. In ko jo že nameravam vprašati kako to – več kot očitno potuje iz roda v rod in kolikor vem, smo za enkrat pri hiši le »kosmati« otročički in zame to pomeni, da sem jaz na vrsti za uporabo, vidim njen svareči pogled…in – ne, če ste mislili, da skočim dol, ste se zmotili – mirno ležim naprej gor in predem. In zato sem se odločil, da bom svoji deklici dokazal, da si tudi jaz zaslužim uporabo pianino klopi. Veste, ko se pokrov te čudežne klopi odpre, lahko občudujem bele in črne tipke. In ko se tanki in dolgi prsti moje deklice poženejo čez te tipke …. Prrrrrr, moram priznati, da se sliši iz pianina čudovita melodija. Zato seveda tako zelo rad opazujem pianino in sedim na pianino klopi. Prepričan sem, da bi tudi sam znal spraviti ven iz tipk tako čudovit zvok. In končno se je moje čakanje in opazovanje splačalo. Nekega večera namreč, je moja deklica igrala pianino klop. Sredi igranja pa jo je zmotila njena mami, ki jo je povabila na večerjo. In deklica je pozabila čez tipke položiti zeleno odejo, čez zeleno odejo pa tokrat ni položila pokrova pianino klopi. In tako so se v temi dnevne sobe svetile bele tipke, ki so me vabile, da jih preizkusim. Vendar ne še sedaj … vedel sem namreč, da me bo moja deklica hitro spodila dol in tipke varno skrila pred menoj. Odločil sem se torej, da bom počakal, da bodo vsi člani družine zaspali.
Tako sem čakal in čakal in čakal in končno dočakal! Ko sem pred vrati spalnice zaslišal dihanje, ki je zagotovo pomenilo, da moja deklica že sanja, ko sem skozi stene slišal tudi sanje sosedov, sem se odločil, da je čas! Skočil sem najprej na stol in nato na pianino klop! Hodil sem sem ter tja po belih in črnih tipkah in ustvaril čudovito melodijo! Z vsemi štirimi tačkami (vaaaau, moja deklica zna igrati samo »dvo-ročno«, če želi igrati s štirimi rokami, mora zraven povabiti nekoga, ki zna igrati na te črno-bele tipke) sem stopal na ravno prave tipke, da ni zvenelo, kot da bi igral amater. In zvok nežne, čudovite melodije je odmeval po celi dnevni sobi, po celem stanovanju, tudi po stanovanju sosedov. Nato pa so sredi mojega profesionalnega nastopa začeli lajati še psi (mogoče pa sem pritisnil kakšno tipko, ki je zvenela razglašeno?), so se ena za drugo začele v naši več-stanovanjski hiši, prižigati luči. In še dobro, da se je to zgodilo sredi noči – tako se namreč moja deklica ni jezila preveč naglas.
Odnesla me je v mojo mačjo košarico, zamomljala nekaj v smislu »sosedi me bodo jutri zelo veseli« in pa nekaj podobnega »Oliver, s tabo pa se bom pogovorila jutri« in se odpravila nazaj spat. V velikem pričakovanju sem komaj dočakal jutro, kajti mislil sem, da bo deklica ugotovila, da je odkrila čudovit mačji talent! Pa me je na žalost med kuhanjem kave le bežno pogledala (ali moram sploh omenjati temne kolobarje pod njenimi očmi?) in mi zagrozila, da bo »od sedaj naprej vedno zapirala pokrov pianina«.
Tudi vi menite, da mi samo zavida moj talent?