Začela se je pomlad z njo menda tudi spomladanski tečaji 
šolanja psov. In ker sem slišal kako zelo kužki tam uživajo, sem se odločil, da jo bom obiskal tudi jaz. Menda še vedno ne ni posebnih šol, kjer bi se lahko šolali mucki (čeprav roko na srce – mi ne bi škodilo, če bi šel v mačjo šolo) in zato nisem videl druge možnosti kot to, da postanem prvi mucek, ki se je udeležil tečaja šolanja … psov. Saj nikjer ne piše, da šole ne smejo obiskati tudi mucki kaj ne? Sicer pa zagotovo hišo bolje čuvam kot vsi kužki, ki so pri hiši. Pravzaprav bi pri naši hiši potrebovali napis »Pozor hud mucek!« in ne »Pozor hud pes!«.
Ko sta se tako moja deklica in naša največja psička odpravljali na ponedeljkov termin, sem se čisto tiho in kar se da hitro izmuznil skozi vhodna vrata med tem, ko je sama zbirala v torbo vse potrebščine, ki jih v pasji šoli menda potrebujejo. Pašček, ovratnico, priboljške, igračko, skodelico za vodo, oprsnico za sledenje in še neke čudne palice, ki jih menda zapičijo v zemljo preden postavijo sled. Če mene vprašate so vse te potrebščine čisto brez vezne. No ja, razen priboljškov. Priboljški so edini pripomoček, ki bi ga tudi sam vzel s seboj v mačjo šolo. Deklica je nato med vsem tem hitenjem, ko je lovila minute, da ne bo zamudila tečaja, pustila voznikova vrata odprta medtem, ko je našo psičko dajala v pasji boks, ki je v prtljažniku našega sivega avtomobila. In seveda sem kot pravi maček izkoristil priliko in hitro skočil v avto. Ker sem vedel, da deklica ne bo navdušena nad mojo udeležbo, sem se odločil, da se bom skril in jo presenetil šele na poligonu, kjer ji bi dokazal, da tudi jaz obvladam vse trike, hojo poleg in še in še. In to brez povodca! Deklica je zaprla vrata našega sivega avtomobila in že smo krenili na pot. Ko smo prispeli na poligon sem počakal še, da bo našo veliko psičko spustila ven iz pasjega boksa in nato sem se ves ponosen prikazal na voznikovem sedežu. Ko me je zagledala je obnemela od presenečenja! Sem vedel! Preprosto vedel sem, da bo deklica presrečna, če me bo zagledala v avtu, ko bodo okoli le-tega hodili veliki in mali kužki, ki me še nikoli niso videli! Pa se na žalost ni tako izšlo. Hitro je namreč zaprla voznikova vrata, v paniki pogledala naokoli, če me je opazil še kakšen kužek, odpeljala psičko do pasjega inštruktorja in mu nekaj povedala na uho. Spraševal sem se, če ga sprašuje, če lahko na poligon pripelje tudi mene. In ko se je inštruktor nasmejal, sem predvideval, da je nad idejo navdušen. Pa očitno ni bil. Prav tako očitno ni bila navdušena moja deklica, ki me je spodila na sovoznikov sedež, se usedla za volan in me odpeljala nazaj domov. Bil sem tako zelo užaljen, da sem se šel hitro potožiti moji zlati sosedi v zgornje nadstropje. In ker je tudi ona videla, kako zelo sem razočaran, mi je pustila, da sedim za mizo z njo, ko je sama pila kavico.
Gledala me je s tistimi njenimi velikimi temnimi očmi in vedel sem, da če bi tudi sama hodila v pasjo šolo, bi bil jaz prvi učenec, ki bi ga odpeljala s seboj na poligon. Žal mi je samo, da moja deklica ne vidi v meni takšnega potenciala, kot sem sam prepričan, da ga imam. Se pa kljub temu zabavam ob misli, da bo tečaj pasje šole potekal še kar nekaj časa. In odločen sem, da ne bom obupal. Morda pa me bo v šolo čisto ne vedoč, vzela s seboj naslednjič.
Sabina Vesel
