Ta teden sem srečal čudovite mlade kužke. Naša soseda ima namreč zelo lepo in prijazno psičko z nekakšnimi papirji (oh obožujem papir, sploh če ga kdo zmečka in vrže v koš za smeti, jaz pa nato prevrnem koš za smeti in se igram z zmečkanim papirčkom) in ta psička ima pasji naraščaj. Menda so me potrebovali za socializacijo teh mladeničev in mladenk. To pomeni, da navajajo kužke na družbo muckov, da bodo v svojih novih družinah, ki že nestrpno čakajo nanje, vedeli, da smo mačke njihovi prijatelji ter da se nas ne sme preganjati okoli hiše. Moram priznati, da je bilo srečanje sprva malo neprijetno, kajti nihče od nas ni vedel, kaj naj storimo in kako naj se obnašamo. Dokler ni med nas nekdo zakotalil žogico. Takrat smo postali najboljši nogometni prijatelji. In ko sem nato že malo utrujen od vsega novega opazoval nadobudne in prikupne male psičke, sem se spomnil, da sem tudi sam bil nekoč tako majčken. Se tudi vi še spomnite kako so me našli in kakšen mini mucek sem bil še takrat? Se še spomnite kako majčkena je bila vaša mačja prijateljica, ko je prvič zapredla v vašem naročju?
Razmišljati sem začel kako lepo je bilo odraščati v takšni družini, kot sem odrasel jaz in če bi bil ponovno tako majhen, bi zagotovo ponovno priklical tisto temno senco, ki me je odnesla v svetlo življenje. In po vseh svojih izkušnjah s svojo družino sem prepričan, da bi tudi ta temna senca ponovno stopila do mene in me vzela v svoje naročje. Ob misli, da je tako malo manjkalo, da bi se mi tako lepo mačje življenje izmaknilo, postanem hvaležen in hkrati žalosten, ker nimajo vsi mucki na tem svetu možnosti svojih devet življenj preživeti tako lepo. Moja skrbnica pravi, da je zelo vesela, ker sem tako pridno vsak teden pisal svoj dnevnik, saj lahko danes pogleda nazaj in vidi čudovite fotografije, ki kažejo kako sem iz malega sivega muca zrasel v postavnega mladega mačka. In ko sem tudi sam pomislil na vse te tedne in kako lepo mi je bilo, sem se odločil, da bom tudi sam naredil spisek želja in načrtov, ki jih bom v tem letu uresničil. Na vrh seznama se je zagotovo uvrstilo moje praskanje, ki ga ima moja deklica že čez vrh glave (ali kako že ljudje rečete, ko imate nečesa res dovolj?). Odločil sem se namreč, da je ne bom nehal praskati. Praskal jo bom natanko toliko, kot sem jo do sedaj, mogoče še malo več.
Naslednja zaobljuba je zagotovo renčanje, ko mi v posodico stresa s hrano. To se mora nadaljevati! Moji deklici se postavijo kocine pokonci vsakič, ko vidi, da sem v svojo mačjo košarico od nekje prinesel čista oblačila in jih okrasil s svojo dlako, zato sem se odločil tudi to, da bom od sedaj naprej odnesel čim več čistih oblačil. In še zadnja (no ja, mogoče se bom še kasneje kakšne spomnil) zaobljuba za to leto – skoki na dekličino glavo iz skrivališča ter napadi na njene gležnje – obvezno jih moram podvojiti. Ko namreč slišim njene krike groze in bolečine, ki se nato poležejo in spremenijo v topel nasmeh in objem vem, da me ima za res rada.
In zato sem se odločil, da bom svojih devet življenj preživel točno tako, kot sem jih začel živeti. Devet življenj v takšni družbi je namreč nekaj najlepšega, kar sem tistega osamljenega dne dobil za darilo. Moja naloga je, da jih maksimalno izkoristim za lumparije – v to sem prepričan. In ko bom čez nekaj let ponovno videl mlado mucko ali kužka bom vedel, da je od takrat, ko sem bil sam tako majčken, bilo popraskanih veliko rok, da sem slišal že vse možne krike groze, da sem pustil sledi na vseh oblačilih, da sem bil ljubljen ter da sem tudi sam imel nekoga tako zelo rad.
