Ste že kdaj opazili, da ima vsak družinski član določeno vlogo, s katero doprinese svoj del k družini? Recimo – moja deklica kuha in skrbi, da so pasje in mačje posodice vedno polne dobrot. Seveda mora za polne posodice tudi delati, prav tako dela njen fant oziroma moj skrivni prijatelj, ki je med drugim zadolžen tudi za to, da je travnik okoli hiše pokošen. Skrivni prijatelj mu pravim zato, ker nikoli ni pokazal pretiranega navdušenja nad mačkami, mene pa ima rad iz dna srca. Pa tudi zato, ker me vsako jutro na skrivaj spusti v neko sobo, kjer moja deklica še spi in tako imam privilegij biti najbolj srčkana kosmata budilka. Veste, pravita, da sem najboljša budilka do sedaj. Sicer ne vem kako budijo druge budilke, vendar je moj način zagotovo najbolj izviren! Najraje splezam na posteljo in svoji deklici skočim na glavo. Včasih, ko jo je res nemogoče zbuditi, jo še ugriznem in popraskam po nosu. Tak je pač dogovor med mano in mojim skrivnim prijateljem. In prav moj skrivni prijatelj me je pooblastil za to pomembno vlogo. Vsak večer me, ko po napornem delovniku pride domov, vzame v naročje in mi pravi »moj mali tiger«! Tako je, pri nas doma ima vsak svojo nalogo. Chanel in moja pasja mamica Ruby sta pač zadolženi za čuvanje hiše, moja naloga, s katero pa po mojem mnenju največ doprinesem za dobrobit naše družine pa je, da se obnašam kot pravi tiger! Seveda pa sem moral vsem v družini dokazati, da sem tega naziva vreden.
Naj vam objasnim še kako težko sem garal, da sem si ta naziv prislužil! Kot veste, sem še majčken – seveda malo večji kot takrat, ko so me našli, pa vendar sem še vedno mali sivi muc. In zato je bilo zame še toliko težje dokazati vsem, da sem v resnici veliki tiger! In tako sem se domislil super ideje – popraskal bom vse in vsakogar. To nalogo opravljam odlično! Dekličine roke in roke mojega skrivnega prijatelja so čisto popraskane! Ničkolikokrat sem ju tudi ugriznil kolikor močno se je pač dalo. Imam majhne zobke, vendar se po sledeh na njunih rokah dobro vidi, da svojo nalogo opravljam odlično! Pa tudi renčim! Renčim na vse svoje sostanovalce – sploh ni važno ali hodijo po dveh ali štirih nogah, kajti pravi tigri se ne bojijo nikogar! Renčim, ko dobim svojo mačjo hrano, renčim, ko mi hoče kdo vzeti igračko. Renčim, ko mi je dovolj igre, in ko si igro zaželim. Spraskal sem še mnogo drugih stvari. Recimo dekličine noge, ko po njih vadim plezanje. Pa tudi kavč in dva stola v jedilnici. Imam tudi čisto svoj rov! Vanj pa se po navadi skrijem takrat, kadar nagajam Chanel med spanjem – ko se zbudi jo namreč hitro pobrišem v svoj tigrski rov. Po rovu nato splezam na vrh gore in skočim na glavo tistemu, ki pač leži na kavču. Povem vam, biti tiger je super! Edino eno stvari, ki jo veliki tigri počnejo, moram še doseči – ko pridem ven iz hiše namreč postanem čisto majčken sivi muc. Zunaj je pač preveč strašno in zato hitro pobegnem nazaj v hišo.
Zaradi tega moja deklica pogosto pravi, da bom pač hišni muc. Sam pa upam, da se bo to kdaj spremenilo, in da bom lahko lovil v »divjini« miške in ptičke, tako kot čisto pravi tigri. Če pa mi to ne bo uspelo, mi bo pač miško na dom prinesel sosedov muc. Tudi tako ne bo nič narobe, kaj ne?
Se nadaljuje …
