Ste že kdaj slišali za spletni brskalnik? No, jaz sem postal nekaj podobnega. Edina razlika med nama je ta, da jaz brskam po košu za smeti, po predalih, po pralnem in pomivalnem stroju ter vseh omaricah, ki so na dosegu mojih mačjih tačk, spletni brskalnik pa brska po … hm … predvidevam, da brska po spletu. Kaj pa je splet, vam na žalost dragi moji ljubitelji mačk, ne znam povedati. Vem, da ga še nisem srečal in da zagotovo ni nič, s čimer bi se dalo napolniti mojo zeleno mačjo posodico.
Pa pustimo za enkrat splet, povedati sem vam namreč želel čisto nekaj drugega. Svoje spretnosti sem ta teden namreč ponesel na višji nivo. Dobesedno. Brskal sem namreč po smeteh, omarah ter po pultu naše sosede, ki stanuje en nivo (ali po človeško nadstropje) višje od naše družine. Kako že rečejo v reklami, nekaj o dobrih sosedih? No, govorijo o moji sosedi, v to sem prepričan! Kljub temu, da še danes ne vedo, kako sem se izmuznil v njeno stanovanje (to skrivnost bom verjetno ponesel v svoje tretje mačje življenje), pa je slika na katero je po službi prišla domov naša super soseda, bila zagotovo zelo zabavna! Menda sem super maček, kajti moje vragolije se tako lepo enakomerno porazdelijo po celi stanovanjski hiši, v kateri živimo. Moram priznati, da sem se pri brskanju po stanovanju naše sosede še izdatno potrudil. Doma namreč ni bilo nikogar in tako sem imel dovolj časa, da sem prebrskal vse zanimive kotičke. Če bi znal govoriti, bi svoji deklici zagotovo omenil, da ima njena soseda zelo lepe zimske šale, ki bi jih z veseljem izmaknil in skril v svojo mačjo košarico. Omenil bi ji, da imajo pri sosedih polne posodice pasjih briketov, kužek, ki naj bi jih pojedel, pa ves čas njene službene odsotnosti spi (in ne čuva stanovanja, tako, kot se za kužka čuvaja spodobi!). Seveda sva prijatelja, vendar do danes še nisem bil pri njemu na obisku in če po pravici povem, mi je lahko žal, da sem bil ta teden prvič. Sicer ne vem, če imajo bolj zeleno travo od nas, vem pa, da so v njihovih smeteh zelo zabavne mačje igrače! Recimo jogurtov lonček, ki sem ga s tačkami preganjal do njihove dnevne sobe. Ali pa olupek banane, ki sem ga moral izbrskati iz bioloških smeti, preden sem prišel do okusnega ostanka koščka ribe. Ko sem se tako lepo najedel, sem svoje mastne sledi tačk pustil po pultu in tako zagotovil, da bo soseda opazila, da sem stikal tudi tam. Drugače namreč nisem mogel priti do lijaka, kjer sem po okusnem kosilu nameraval najti kapljice vode. Ker jih seveda ni bilo, sem moral prevrniti vazo, v kateri je samevala ena sama rožica, ki sem jo nato uporabil kot mačjo igračo. In ker sem po tej celi mačji akciji bil tako zelo utrujen, sem nato zaspal na mehki blazini, ki je seveda bila skrbno zložena na sedežni garnituri naše sosede.
Spečega me je nato našla naša draga soseda, ki je na mojo srečo velika ljubiteljica živali. Vzela me je v naročje in odnesla nazaj k moji deklici. Med tem, ko so se smejale mojim dogodivščinam in med tem, ko se je moja deklica opravičevala naši sosedi, pa sem žalostno pogledal proti oknu, ki ga je v tem trenutku nekdo zaprl. Oh kakšna nesreča. Očitno si bom moral najti nov hobi. V našem stanovanju namreč že na pamet poznam razporeditev stvari, ki so omaricah ter preveč budno spremljam, kaj leti v koš za smeti, da bi se ga nato splačalo še prevrniti. Ima kdo kakšen predlog?
Se nadaljuje …