Kljub temu, da moje majhne očke še niso dobro videle, kajti odprl sem jih šele kakšen dan nazaj, sem vedel, da se zunaj dani. Svetloba je namreč postajala vse močnejša. Bilo je hladno in deževno jutro, kot da ne bi bilo poletje. Zvok dežnih kapljic, ki so pristajale na streho nad nami, se je mešal s komaj slišnim predenjem mojega bratca in sestrice. Pojedli smo mačji zajtrk in nato nas je naša mačja mamica umila. Bila je tako nežna in ljubeča, njen kožušček pa nam je nudil čudovito toplino. Ko nas je s hrapavim jezičkom vse tri umila, se je pretegnila. To je pomenilo, da se odpravlja na lov. Vsako jutro se je namreč odpravila na velik travnik in nazaj prinesla veliko okusnega mleka. Skočila je iz našega skrivališča, se še enkrat obrnila k nam – kot da bi vedela, da nas zadnjič vidi. Mi trije pa smo se stisnili skupaj, da nam je bilo toplo in zaspali.
Nato pa me je prebudil glasen ropot. Vedel sem, da to ni naša mamica, kajti njene nežne tačke nikoli niso bile tako hrupne. In nato sem prestrašen razločil veliko senco, ki se nam je približevala. Vedel sem, da je to velik človek! Mamica nam je namreč pogosto pripovedovala o njem. Vedeli smo, da se ga zelo boji in zaradi tega smo se ga bali tud mi. Svarila nas je pred njim. Povedala nam je tudi, da moramo v primeru, da ga slišimo, vidimo ali čutimo v bližini, začeti glasno mijavkati in ona nam bo nato priskočila na pomoč. To smo tudi naredili. Vendar mamice ni bilo. Nisem razumel zakaj nas ni prišla iskat. Če bi nas rešila, nas velik človek ne bi prijel s svojimi velikimi in hladnimi rokami ter nas odnesel v nekakšno glasno napravo. Tam smo vsi trije od vsega hudega zaspali, kajti nismo imeli več dovolj energije, da bi še naprej klicali mamico, naši prazni želodčki pa so nam sporočali, da je bil že zdavnaj čas za malico.
Ne vem koliko časa je minilo. Zbudil sem se šele, ko je velik človek ustavil glasno napravo in nas z mrzlimi rokami odložil na še bolj mrzla in trda tla. Vsi trije smo glasno mijavkali, vendar mamice še vedno ni bilo. Le kaj se je z njo zgodilo? Je tudi njo velik človek odpeljal v glasni napravi?
Jokali smo in jokali, vendar velikega človeka to očitno ni motilo. Njegova senca se je namreč začela oddaljevati. In tako smo ostali sami. Bilo je hladno in mrzle kaplje so močile naše kožuščke. Med dolgim klicanjem mamice smo vsi trije utrujeni zaspali, tema pred mojimi očmi pa mi je dala vedeti, da je že večer.
Ves premražen sem se prebudil. V daljavi sem slišal ptičje petje, ki je naznanjalo, da se dela nov dan. Zame je to pomenil nov dan brez mamice, nov dan brez njenega okusnega mleka in nov dan brez njenega toplega zavetja. Podrezal sem bratca in sestrico. Še vedno sta nepremično ležala. Podrezal sem ju še enkrat in začel glasno klicati, naj se zbudita. Tukaj nismo mogli ostati. Vendar se nista zbudila. Nisem razumel zakaj tako trdno spita. Me ne slišita? Sta tako zelo utrujena?
Odločil sem se, da bom sam raziskal bližnjo okolico in se odplazil brez njiju naprej. In nato sem jo ponovno zagledal! Veliko, temno senco! Hotel sem pobegniti, kajti velik človek me je že preveč prizadel, da bi mu ponovno zaupal. Hotel sem pobegniti, vendar me moje male tačke niso ubogale. Senca je bila vedno bližje in ko sem dojel, da se sklanja nad mano, sem od strahu otrpnil.
Prijele so me velike, tople in mehke roke! Bile so tako drugačne od rok velikega človeka, zato sem vedel, da to ni on. In nato se je zgodilo. Roke so me ponesle bližje srcu. Uho sem pomaknil tako, da bom lahko bolje slišal njegov srčni utrip. Mamica nam je namreč povedala tudi, da niso vsi veliki ljudje slabi. Dobre bomo prepoznali po srcu. Govorila nam je, da srce dobrih ljudi bije drugače.
Ko sem se naslonil na velikega človeka sem se v trenutku sprostil. Melodija njegovega srca me je omehčala in pomirila. Vedel sem! Preprosto vedel sem, da tako lepo lahko bije le srce dobrega človeka!
Se nadaljuje …
