Steklina je zoonoza, neozdravljiva bolezen ljudi in živali, ki prizadene živčni sistem bolnika ter povzroči smrt v krčih in mukah. Razširjena je po vsem svetu. Letno umre več kot 55 tisoč ljudi, in sicer največ v Indiji, Aziji in Afriki. V Sloveniji je bil zadnji primer stekline pri ljudeh ugotovljen leta 1950. Za njo obolevajo toplokrvne živali in človek. Po pojavu kliničnih znakov bolezni se ta v večini primerov konča s smrtjo. Inkubacijska doba (čas od izbruha bolezni) je lahko od nekaj dni do več let. Virus potuje od mesta vnosa po živcih do možganov in takrat povzroči smrt. Na žalost ne poznamo testa, s katerim bi lahko ugotovili steklino pred izbruhom bolezenskih znakov. Najpogostejši prenašalci stekline so lisice, volkovi in netopirji (jame).
Steklino pri človeku in živalih povzročajo virusi, ki sodijo v rod Lyssa virusov iz družine Rhabdoviridae. Virus se prenaša prek okužene sline. Pri možnostih okužbe človeka z virusom stekline je na prvem mestu ugriz živali, ki je okužena s steklino, teoretično pa lahko pride do okužbe tudi prek poškodovane kože, v redkih primerih tudi prek aerosola, kar pomeni, da pride virus v organizem prek vdihanega zraka in pljuč. Virus se pritrdi na živčno tkivo v celici na mestu živčno-mišičnega stika in začne potovati po živčnem tkivu do centralnega živčnega sistema. Njegovo potovanje lahko traja več dni ali tednov, odvisno je tudi od mesta ugriza in njegove oddaljenosti od možganov. V možganih se virus začne intenzivno razmnoževati in takrat ga s slino začnejo izločati tudi slinske žleze. Virus v možganih povzroči encefalitis (vnetje možganov), smrt pa nastopi zaradi odpovedi srčno-žilnih centrov. Inkubacijska doba (čas, ki je potreben, da bolezen po ugrizu izbruhne) je lahko od nekaj dni do več let, v povprečju pa dva do tri mesece. Klinična diagnoza stekline ni mogoča, povezujemo lahko le poškodbo zaradi ugriza in klinične znake. Bolezen diagnosticiramo z dokazom inkluzij (vključkov) Negrijevih telesc v možganskem tkivu, kar lahko storimo samo po smrti živali oziroma z izolacijo in identifikacijo virusa iz sline.
Možnost, da bi se ljudje pri nas okužili z virusom stekline, je sicer zelo majhna, saj se psi, ki so lahko intenzivni prenašalci stekline, že vrsto let redno cepijo zoper steklino. Pomembna oblika zaščite prebivalstva pred steklino je tudi cepljenje lisic, ki pri nas poteka spomladi in jeseni. Vabe s cepivom se s posebej prirejenimi športnimi letali odmetavajo po področjih, kjer je populacija lisic največja. Na žalost omenjenega cepljenja lisic še ne izvajajo na Hrvaškem, zato je vdor lisic, okuženih s steklino, velik na mejnih področjih s to državo. V mrzlih in dolgih zimah, kot je bila letošnja, se lisice zaradi pomanjkanja hrane zelo približajo urbanim naseljem, hišam in lokacijam, kjer predvidevajo, da bodo našle kaj hrane. Tudi pri nas na Ptuju smo pozimi redno videvali lisice pri prečkanju ceste, skoraj v samem centru Ptuja. Stereotip, da lisica išče kokoši in pernate živali, je sicer resničen, vendar je manj znano, da predstavlja mačka zelo okusen obrok za lisico. Če bi lisica imela možnost izbire in bi se morala odločiti med kokošjo in mačko, bi se odločila za zadnjo. In prav v tem je problem in namen članka, to je opozoriti lastnike mačk, da so te lahko morebiten vir okužbe s steklino. Večina mačk, ki živijo s svojimi lastniki v hišah in stanovanjih, se po navadi sprehajajo na prostem, po terenu, brez nadzora. Vemo, da so mačke zelo zaščitniške do svojega terena in preganjajo vsiljivce, tako da so pretepi z ugrizi zelo pogosti, še posebej pri nekastriranih mačkih, ki so v fazi parjenja in se vneto pretepajo za samičke. Če razmislimo, da je teoretično možno, da v naravi stekla lisica ugrizne in poškoduje mačko, ki je lovila miške v bližnjem gozdu, in ta mačka pozneje zboli za steklino, lahko okuži precej mačjih vrstnic in vrstnikov s svojimi ugrizi. Mačke imajo zelo tanke in dolge zobe, tako da ugriz ne pušča vidnejših poškodb, predvsem ne na kosmatih delih telesa. Opazimo lahko le dve rdeči luknjici v koži in še to le takoj po ugrizu. Pozneje se rana na površini zapre. Ko se začne ugriznjena mačka sumljivo obnašati, spremembe v njenem obnašanju ne bomo mogli povezati z ugrizno rano. (((ZANAROCNIKE)))
Steklina se pri mačkah pojavlja v treh fazah:
Prodormalna faza je faza, ki se pojavi po inkubaciji in traja do tri dni. Pojavijo se spremembe v vedenju, nervoza, neješčnost, včasih si mačka nervozno liže mesto, kjer je bila ugriznina. Obnašanje se lahko spremeni toliko, da je mačka, ki je bila prej agresivne narave in samosvoja ter se ni hotela crkljati, nenadoma nežna in nam pusti, da jo obračamo na hrbet, božamo vsepovsod in podobno. Pogostejše pa je prav nasprotno, kjer do zdaj nežne mačke postanejo agresivne in kažejo strah pred ljudmi, tudi domačimi.
Furiozna oziroma eksitacijska faza je faza, kjer mačke kažejo vzdražljivost in agresivnost, grizejo lahko karkoli, pojavljajo se krči, v katerih lahko žival tudi pogine.
Paralitična faza, zadnja faza bolezni, kjer nastopita pareza in paraliza mišic, zaradi česar žival ne more požirati, okoli ust živali pa se pojavi značilna penasta slina. Pojavlja se ohromelost zadnjih okončin, ki se konča s popolno ohromelostjo živali. Smrt nastopi zaradi ohromelosti mišic, ki sodelujejo pri dihanju, in pride do zadušitve živali. Paralitična faza se pojavi dva do štiri dni po pojavu prvih bolezenskih znakov.
Klinična diagnostika bolezni je zelo problematična tudi za izkušenega veterinarja, saj mu žival ne more povedati, da se je pred časom pretepala z drugo mačko. Klinični znaki bolezni pa niso specifični za steklino, temveč so prisotni tudi pri obilju drugih bolezenskih stanj, kot na primer pri zastrupitvah, poškodbah, uremiji, močnih vnetjih ustne votline in še bi lahko našteval. Specifično zdravljenje zoper steklino ne obstaja.
Nevarnosti, da naša mačka zboli za steklino in pri tem ogrozi tudi svoje lastnike, se lahko uspešno zoperstavimo s preventivnim cepljenjem svojih mačk. Cepljenje zoper steklino pri ljudeh je prvi opravil Luis Pasteur davnega leta 1885, ko je uspešno cepil nekega dečka, ki ga je ugriznil pes, tako da ima cepljenje že več kot 120-letno tradicijo. Cepivo za mačke je enako kot za pse, ki jih že vrsto let uspešno cepimo. Cepljenje zoper steklino za pse je zakonska obveza za lastnike psov, za mačke pa je na prostovoljni bazi. Te se prvič cepijo pri starosti treh mesecev in potem vsako leto. Zraven cepljenja je treba poskrbeti še za ustrezno terapijo zoper trakuljavost in gliste. Treba pa je vedeti, da morajo biti mačke, ki jih lastniki jemljejo s seboj na potovanje, morje in podobno, cepljene zoper steklino in še označene z mikročipom, saj je taka zakonska obveza za vse živali, ki prehajajo državno mejo.
Mačke so živali, ki lahko živijo s svojimi lastniki v zelo tesnem stiku, rade se crkljajo, božajo, igrajo in spijo zraven svojih lastnikov. Kadar pa gredo ven, imajo pogosto zelo velik obseg gibanja in to povsem brez lastnikovega nadzora in vednosti. V tem času lahko zaidejo v težave ter so morebiti izpostavljene nevarnostim in poškodovanju od drugih živali. Ugrizne rane so pogost rezultat omenjenih srečanj. Lastniki mačk, zaščitite svoje živali, s tem pa tudi sebe in preostale družinske člane. Cepljenje mačk zoper steklino je malenkost, ki nam ne vzame veliko časa in ne stane veliko denarja. Koristi in varnost za lastnike mačk, ki jih cepljenje prinaša, pa so zagotovo tako velike, da ga toplo priporočam.
Emil Senčar, dr. vet. med.
Objavljeno v šesti številki revije Mucek
