Je nevarna in pogosto smrtna bolezen mačk, ki je v zadnjem času ponovno prisotna in je vzrok resnim zdravstvenim težavam z visoko smrtnostjo pri necepljenih mačkah. Dogaja se namreč, da živali zbolevajo po raznih stresnih dogodkih, bolezenskih stanjih in operativnih posegih. Kot primer navedimo dve leti staro mačko, ki je deset dni po sterilizaciji nenadoma začela bruhati, dobila je visoko vročino, kasneje še drisko. Lastnik je ni pravočasno pripeljal na zdravljenje, saj je mislil, da je mačka zaužila nekaj slabega in zato bruha in ima drisko. Spregledal je visoko temperaturo. Mačka je kasneje kljub zdravljenju poginila. Patoanatomski izvid s histologijo je pokazal, da je bila vzrok smrti panleukopenija oziroma mačja kuga. Podobnih primerov je bilo letos v Sloveniji precej in lahko si predstavljamo nezadovoljne in užaloščene lastnike, ki se težko sprijaznijo s smrtjo svoje živali.
Bolezen povzroča virus iz družine parvovirusov in je zelo podoben povzročitelju pasje parvoviroze, čeprav navzkrižna okužba ni mogoča. Prav tako virus ni nevaren za ljudi. Živali se okužijo v neposrednem stiku prek telesnih izločkov, okuženih posod s hrano, virus pa lahko prinese tudi lastnik na obutvi in obleki. Pogosto je virus lahko prisoten na samih živalih in le-te ne zbolijo, kar pomeni, da je zelo pomemben močan imunski sistem živali. Klinični znaki bolezni so karakteristični, bolezen se začne z bruhanjem živali in visoko temperaturo po navadi prek 40 stopinj Celzija. Kasneje se pojavi tudi močna profuzna driska, ki kmalu postane krvava. Zaradi omenjenih simptomov nastopi močna dehidracija živali, obolela mačka se drži zelo klavrno, zgrbljeno. Karakterističen znak bolezni je, ko mačke žejne držijo glavo nad skodelico z vodo, vendar ne morejo piti. Seveda je prisotna popolna neješčnost živali, lahko pride tudi do živčnih znakov v obliki krčev, tremorja in podobno. Virus se naseli v sluznici želodca in črevesja, natančneje v celice epitelija in povzroči njihovo propadanje in destrukcijo. V ustih, želodcu in črevesju se na sluznici pojavijo razjede, ki so zelo boleče in še dodatno onemogočajo kakršnokoli obliko hranjenja, tudi z zalivanjem živali, saj se le-te zaradi bolečine temu močno upirajo. Karakteristično oziroma patognomonično za postavitev diagnoze je izrazito zmanjšanje belih krvnih telesc v krvni sliki živali. Pogosto se vrednosti levkocitov gibajo okoli nič. To je posledica imunosupresivnega delovanja virusa na hematopoetske organe in tak organizem ostane popolnoma brez obrambe in je na široko odprt za infekcijo s sekundarnimi bakterijami. Zaradi vsega omenjenega je smrtnost živali izredno visoka, pri mladih živalih več kot 90 odstotkov, čeprav so zdravljene. Tudi pri starejših živalih, ki niso zdravljene, je smrtnost več kot 80-odstotna, pri zdravljenih pa okoli 30 odstotkov. Zaradi uničene oziroma močno poškodovane sluznice želodca in črevesja so tudi mačke, ki preživijo, kasneje zelo občutljive na hrano in pogosto jih uspavamo zaradi neprestanih drisk in pogostega bruhanja.
(((ZANAROCNIKE)))
Specifične terapije zoper povzročitelja ni, tako da je terapija simptomatska. Zelo pomembne so vsakodnevne infuzije in terapija vsaj dvakrat dnevno z ustreznimi antibiotiki, s katerimi preprečujemo sekundarne infekcije z bakterijami. Kot sem že napisal, smo na žalost najpogosteje neuspešni in mačke umrejo zaradi uničene sluznice želodca in črevesja in prodora bakterij v notranje organe, jetra in ledvic. Edina res uspešna zaščita je preventivno cepljenje mačk zoper kužne bolezni, ki ga prvič izvedemo pri šestih tednih starosti živali, ponovimo po šestih tednih in potem pri letu dni starosti. Kasneje nadaljujemo s cepljenjem enkrat letno.
Mačjo kugo lahko diferencialno diagnostično zamenjamo z zastrupitvami živali, z mačjim FIV in mačjo levkozo, čeprav je potek mačje kuge tako karakterističen z začetnimi simptomi bruhanja in s krvno sliko, da je pravilna diagnoza zelo hitro postavljena. Prav tako je karakteristična patomorfološka slika po smrti živali. Na veliko žalost lastnikov je prognoza bolezni pogosto zelo slaba in resnično svetujem lastnikom mačk, da se posvetujejo s svojim veterinarjem in redno vsakoletno cepijo svoje živali zoper mačjo kugo, ne glede na starost živali.
Emil Senčar, dr. vet. med.
Objavljeno v četrti številki revije Mucek
