Skotila sem se z bratci in sestricami lani spomladi. Mamica je pri svojih najboljših močeh pazila na nas. Lovila nam je miške in nas učila, kako preživeti. Že zelo majhni smo se morali hitro naučiti poiskati hrano. Ponoči sem stikala po kmetijah za kakšnim požirkom mleka. Povsod, kamor sem prišla, so me preganjali. Nisem razumela, zakaj. Ljudje so me grdo gledali, se mrščili in vame metali, kar jim je prišlo pod roko.
Nekega toplega dne so me božali prijazni sončni žarki. Utrujena in tudi malo lačna sem zadremala v travi … Sanjala sem o dobri hrani, ki jo včasih najdem od kake mačke, ki ima dom … In jooooj … Zaslišim strašen nepoznan hrup in … začutim nekaj neopisljivega … Ostro bolečino … Kako je bolelo …
Tako so mali mehki nikogaršnji muci pri košnji travnika odrezali zadnji tački. Dobri ljudje, ki so jo zagledali hoditi po štrcljih, niso pogledali stran in si mislili: »To ni moja stvar, ta potepuška mačka!« Muco so pri živem telesu že začeli jesti črvi. Dobri ljudje so jo odpeljali k veterinarju, kljub stroškom, ki so bili na vidiku.
(((ZANAROCNIKE)))
Ko sem nekega dne gospe Veri, ki pomaga mucam, peljala hrano, mi je povedala za muco, ki jo je porezala kosilnica, in me prosila, naj jo grem pogledat. Takoj sem se odpeljala na veterino, ne vedoč, kaj naj pričakujem. In tam sem jo prvič zagledala, majhno koščeno muco, stisnjeno k zidu, s povešeno glavico in dvema povitima štrcljema. Bolečina mi je stisnila grlo in srce za trenutek zastalo ob pogledu na zapuščeno in ranjeno drobno bitjece.
Redno sem jo obiskovala, vedela sem, da moram muci poiskati dom, kjer bodo dan in noč skrbeli zanjo, saj veterinarji imajo svoje delo. Tako sem jo, takrat še začasno, ker imamo že štiri svoje rešene muce, namestila pri sebi. Začeli se je dolga pot k okrevanju; operacije, vsakodnevni prevezi na veterino. Ta dva meseca sta bila resnično najtežja, saj si je mucka vedno hitro snela zaščitne copatke. Nato so sledili prevezi doma, vedno je bilo treba paziti, da žile niso preveč stisnjene ter da povoji istočasno niso bili preohlapni, saj bi se sneli. Krema, gaza, povoj,vse to neštetokrat. Nadzor in štiriindvajseturna nega dan za dnem.
Muca je okrevala in z možem sva jo poimenovala Cici. Vedno bolj sva bili navezani in spoznala sem, da bo pri nas ostala za vedno.
Začela je spoznavati, kaj je ljubezen, občutila, da je neizmerno ljubljena, da je naš pravi mačji angelček. Spodbujam jo v mejah njenih zmogljivosti, brez težav premaguje ovire na mačjih drevesih, poskusili smo z različnimi copatki za olajšanje hoje, a so jo vsi motili in jih je nemudoma spretno odstranila. Postala je prava hitra mačja navihanka.
Cici je krasna nežna muca, ki obožuje mačjo družbo, nas vse umiva, izkazuje naklonjenost in ljubezen.
Dragi moji in vsi, ki kosite, povejte še sosedom, prijateljem … Pazite na svoje živali in na vse druge, ki nimajo sreče z lastniki in varnimi domovi. Nekatere imajo dom v naravi. Dom jim pripada tako kot nam, ljudem. Travnik, grmovje, cvetje predstavljajo zavetja za živali. Ekosistemi so tudi skrivališča ježkov, žab, ptic, srnic, mačk in drugih živali … V času košnje še posebej pazljivo kosite, kosilnice so izpopolnjene in prehitre za umik živali. Omogočite živalim, da se pravočasno umaknejo ostrim rezilom, ki jih raztrgajo do smrti ali pohabijo, da umirajo pri živem telesu. Preženite jih s hrupom, kosite od notri navzven. Tudi živali imajo občutke in čustva, tako kot ljudje.
Naj se takšna zgodba ne ponovi. Cici, tvojo zgodbo, polno bolečin, ki jih poznaš samo ti, in žalosti, ko sem te opazovala, posvečam vsem mucam. Zdaj si srečna in varna, miška moja.
Tina Recek, društvo RM
