Primerna za:
- Prvo mačko
- Družine z otroki
- Posameznike z več ljubljenčki
Na kratko o činčili:
- Tiha
- Umirjena
- Nežna
- Zvesta
- Družabna
Posebne zahteve:
Čeprav nam prvi vtis morda sporoča, da gre za občutljivo porcelanasto muco, so činčile pravzaprav zelo zdrave in krepostne mačke, ki jim ne pretijo nobena resnejša genetska obolenja.
Od perzijskih prednic so sicer podedovale nagnjenost k policistični okvari ledvic, zato je pomembno, da bodoči skrbniki poiščete zares dobrega rejca. Prav tako kot pri perzijskih mačkah se lahko zaradi potlačenega smrčka zamašijo solzni kanali, a težava ni tako izrazita kot pri perzijkah.
Kožušček pa lahko, če na redno dnevno nego niste pripravljeni, predstavlja oviro. Zahteval bo redno izčesavanje dlak, sicer muco lahko za piko na i čakajo še težave z izkašljevanjem kep dlak. Činčile dvakrat letno tudi močneje menjajo dlako, blago menjaje pa je prisotno ves čas.
Zgodovina
Mačka činčila je svoje ime dobila po bolj znani činčili, južnoafriškemu glodavcu, s katerim si deli čudovito srebrno barvo kožuščka. Gre pravzaprav za sivo-srebrno perzijsko mačko, čeprav se v zadnjih časih činčila vse bolj uveljavlja kot samostojna pasma. Tudi njen rejniški program je bil zasnovan z namenom ustvariti mačko sivo-srebrne barve s kvalitetami perzijske mačke.
Gre za eno najstarejših pasem, ki jih je zasnoval človek. Vse se je začelo že davnega leta 1882 z mačko po imenu Chinnie. Mucka je bila mladiček iz nenačrtovanega legla modre perzijske in neznanega potepuškega mačka. Leglo je bilo prodano gospe Vallence, ki je Chinnie parila s srebrnim lisastim mačkom, ena od njunih potomk pa je kasneje skotila prvega činčila samčka po imenu Srebrni Lambkin, ki je imel velik vpliv na nadaljnji razvoj pasme. Okoli leta 1990 so mladički činčil že začeli dobivati podobo, kakršno poznamo danes. Prvi standardi pasme so se oblikovali okoli leta 1908, od leta 1920 pa se niso pretirano spremenili.
Videz
Činčile so po videzu pravzaprav na las podobne perzijski mački, ki je zaslužna za njihov nastanek. Gre za srednje veliko, puhasto mačko. Samčki in samičke se v velikosti ne razlikujejo zelo veliko, oboji dosežejo težo med 4 in 6 kilogrami. Njohovo telo je čokato, tačke so kratke, rep pa prav tako kratek in zelo košat. Činčile imajo široke, zaobljene glave in majhna, kosmata ušesa. Smrček ni tako ekstremno potlačen kot pri perzijkah. Njihove oči so velike in zelo izrazite, turkizne ali smaragdne barve. Tako oči kot smrček so obrobljeni črno.
Seveda pa ne moremo iti mimo njihovega dolgega, gostega, svilnatega in luksuznega kožuščka. Mladički se skotijo skoraj črni, obarvanost se razvije kasneje. Poddlaka je vedno snežno bela, obarvanost pa se enakomerno pojavlja na konicah posameznih dlak. To daje kožuščku tudi značilen srebrno lesketajoč izgled. Kljub imenu pa imajo činčile dve uradno priznani barvni različici kožuščka – srebrno in zlato.
Temperament
Poleg tega, da so činčile prave eterične lepotice, so po perzijskih mačkam podedovale tudi prijeten, umirjen salonski karakter. Skrbniki jih opisujejo kot zelo družabne, saj človeško družbo iščejo vedno in povsod. Svoje skrbnike naravnost obožujejo, do tujcev pa so nekoliko zadržane in sramežljive. Čeprav niso pretirano aktivne, se tudi kot odrasle rade igrajo, vseeno pa je njihovo najljubše opravilo – kot se za vse največje mačje dame spodobi – crkljanje in poležavanje v naročju. Tam njihova nežna, tiha in spokojna narava pride najbolj do izraza.
Dobro se ujamejo tudi z drugimi živalmi, vseeno pa so rade gospodarice stanovanja. Deljenje stanovanja s kakšno zelo aktivno in živahno mačjo ali pasjo družbo bo za njih morda preveč naporno.
Urša Lesar
Viri:
www.cat-world.com.au
www.yourcat.co.uk
www.vetwest.com.au
www.kittycat.co.za
