Dokazano je, da prisotnost in družba hišnih živali pri ljudeh pozitivno vpliva na zdravje in počutje človeka ter hkrati zelo uspešno zmanjšuje stres. Predanost, ljubkovanje, skrb, odgovornost in druženje s psom ali mačko je za človeka veliko veselje, ga navdušuje in zabava, mu zvišuje občutek lastne vrednosti in ga notranje izpolnjuje, ob vsem tem pa se v telesu sproščajo tudi povišane količine hormona sreče, kar posledično zelo ugodno vpliva na celotni živčni sistem.
Dotiku mehkih, toplih, nežnih krznenih kožuščkov muck ali psičkov se človek seveda težko upre, vendar je dejstvo, da živali človeški dotik dojemajo drugače. Tudi psi, ki so zelo socialna bitja, se morajo najprej navaditi in dodobra spoznati človeka, preden se lahko povsem sprostijo in zaupajo dovolj, da dopustijo dotikanje, božanje in ljubkovanje. Mačke, kot pripadniki naravno »nesocialne vrste«, pa so naravno nenaklonjene dotikanju, kar je potrdila tudi nedavno opravljena študija Univerze iz Združenega kraljestva v Braziliji.
Študija, ki je raziskovala občutke, ki se sproščajo ob človekovem božanju in ljubkovanju mačk, je z objavljenimi rezultati, kljub zavedanju specifičnih lastnosti mačk, številne lastnike močno presenetila. Dokazano je bilo namreč, da so prostoživeče mačke, ki ne živijo skupaj s človekom in niso nikoli deležne dotikanja, božanja in crkljanja, bolj zdrave od tistih, ki bivajo skupaj z ljudmi in jim dovolijo interakcijo.
V resnici je raziskava razkrila in potrdila znano dejstvo, da je vedenje udomačene mačke pravzaprav v popolnem nasprotju z njenimi naravnimi željami in naravno potrebo, da živi samotno življenje brez človeškega tovarištva. Je v bistvu prilagoditev načinu življenja, ki ga narekuje človek in je zato pogosto lahko tudi zelo stresno za vsako mačko.
Rezultati študije so nesporno dokazali, da je prav človekovo ljubkovanje za mačke zelo stresno doživetje, enako stresno pa je tudi bivanje v majhnih zaprtih prostorih in v skupnostih z velikim številom drugih mačk. Analiza ravni stresnega hormona pri mačkah, ki so bile v stalni interakciji s človekom in so bile deležne tudi crkljanja, je pokazala bistveno višje ravni stresa kot pri mačkah, ki so živele v mačjih skupinah.
Številni lastniki mačk potrjujejo, da njihovim domačim mačkam ne ugaja sobivanje z drugimi mačkami v gospodinjstvu in se ne razumejo dobro med seboj. Vsak lastnik mačke bi zlahka tudi priznal, da tudi njegova mačka vedno ne ceni božanja in ne dovoli intenzivne interakcije z lastnikom ter najraje vidi, da jo pustijo pri miru. Mačke se nadvse rade tudi skrijejo v kakšen miren kot bivališča, kjer jih nihče ne moti in lahko mirno, pritajeno opazujejo svojo okolico. S tem lahko nedvoumno povežemo tudi dnevno plezanje in vzpenjanje mačk na kakšno višjo površino, kjer se počutijo še posebno varne, nedosegljive in neranljive.
Lastniki mačk, ki svoje mačke silijo k crkljanju, pa jim s tem dobronamernim početjem žal največkrat povzročajo več škode, kakor koristi. Seveda to ne pomeni, da vse mačke ne marajo crkljanja. Večini ne odgovarja predvsem dvigovanje v naročje, objemanje in podobno vedenje, ki omejuje njihovo svobodo in možnost pobega. V kolikor pa mačka sama prosi za pozornost, pa bo občasno čohljanje med ušesi zagotovo prijetno vplivalo na njeno počutje ter občutek povezanosti in zaupanja.
Maja Kalaš
Vir: www.redorbit.com
