Čeprav živali ne znajo in ne morejo govoriti v človeškem jeziku, pa se kljub temu lahko sporazumevajo na čisto poseben način. Na način, ki ga lahko razumemo tudi ljudje, seveda, če smo pozorni in znamo opazovati. Ker so mačke poleg psov še vedno najpogostejše od malih družnih živali, ki danes spremljajo človeka, je prav, da spoznamo, kaj vse in kako v svoji govorici želijo povedati.
Mačke se sporazumevajo predvsem na štiri osnovne načine:
– s telesnimi signali, na primer z izrazom obraza, držo telesa, s položajem repa in znaki na kožuhu;
– z vokalnimi signali, na primer s predenjem, z mijavkanjem, pihanjem;
– z dotiki, na primer z umivanjem druge mačke, drgnjenjem nosu, drgnjenjem z blazinicami tačk;
– z vonjem, na primer za identifikacijo ali zaznamovanje oziroma označevanje teritorija.
(((ZANAROCNIKE)))
Čeprav so načini, kako mačke izražajo čustva medsebojno in do ljudi, precej podobni, pa se tudi razlikujejo. Mačja nadomestna oblika medčloveškega rokovanja je ovohavanje glave ali podrepja druge mačke, saj je na teh delih mačjega telesa največja koncentracija dišavnih žlez, ki dajejo zelo veliko podatkov o osebnosti. Sicer pa mačke kot takšne na splošno tako do drugih živali kot tudi do ljudi oddajajo govorico predvsem z gibi telesa. Tako je za mačko v defenzivi, če naleti na napadalnost druge živali, najpogostejši odziv vztrajanje. Ta se kaže predvsem z naježeno dlako po hrbtu, z razkritimi zobmi in odprtimi usti, ki oddajajo pihajoče glasove, z naježenimi brki, razširjenimi zenicami, sploščenimi ušesi, usločenim repom in z nazaj usločenim, po strani obrnjenim trupom.
Da je mačka v ofenzivi, vemo takrat, ko z govorico telesa sili nasprotnika, da se umakne. Po navadi mačka tedaj prisili ušesa, ki jih močno obrne nazaj, zenici stisne v črto, brke naježi, široko odprta usta zategne, renčeč in pihajoč je pripravljena na udar, z naježenim repom pa nizko pri tleh na vso moč udriha sem in tja.
Kadar pa se mačka preda močnejšemu nasprotniku, pa je prvi odziv k tlom pripognjen trup. Po navadi ga pospremi še s prileženo dlako, razširjenima zenicama, sploščenimi brki in ušesi ter z včasih odprtimi usti, ki so brez glasu ali v pripravljenosti za klic v sili.
Najpogostejše pa v odnosu do človeka mačka kaže ljubezen in dobrikanje. Po navadi se mota oziroma drgne okoli nog z navpično dvignjenim repom, usločenim trupom, nekakšno hojo po prstih in predenjem. Takšno je običajno obnašanje mačke, ko čaka na hrano ali ko si želi božanja in pozornosti. Zanimiva je tudi mačja navada izkazovanja ljubezni z blazinicami tačk, ki je za druge mačke nekaj povsem vsakdanjega, za večino ljudi pa neprijetno. Še toliko bolj, ker največkrat zmotno mislijo, da gre za mačjo agresivnost. Mačke namreč rade položijo blazinice tačk ob človekovo nogo, roko, hrbet, trebuh in še kam ter se na tistem mestu nekako prestopajo, ob čemer v kožo zapičijo kremplje. Prav tako je neprijetno, kadar nam mačka skoči pod noge, nas objame s tačkami, zapiči kremplje in v veliko primerih tudi rahlo grizlja. Kljub temu da zaradi presenečenja in neprijetnega občutka največkrat hitro in nagonsko odmaknemo nogo ali roko, pa mačke nikakor ne smemo kaznovati ali grobo odriniti, saj jo s tem zmedemo in zbegamo. Če že ne moremo prenesti tovrstnega izkazovanja ljubezni, ji poskušajmo vsaj na lep način to preprečiti oziroma ji neopazno vsiliti drugačen, nam ljubši način.
Ali se pri izkazovanju občutkov in čustev mačke res tudi smejejo, kot trdijo nekateri lastniki, ne vemo zagotovo, saj to do zdaj menda še ni bilo dokazano. Zato resničnost omenjene trditve s pomočjo priložene fotografije seveda prepuščam izključno v presojo vsakemu posamezniku.
Roman Turnšek
Objavljeno v deseti številki revije Mucek
