Ni ga čez življenje na podeželju!
Ko smo se z družino pred desetimi leti preselili iz Ljubljane na vas, se je moja želja po tem, da bi imela živalico, ki je ni treba zadrževati zgolj v majceni kletki, končno lahko uresničila. Nikoli se nisem zavedala, da sem pravi mačji človek, sedaj pa mi je to že povsem jasno. Naša hiška je tudi mesto pod soncem za dve prefrigani mačonki, ki sta moj vir veselja in zabavnih zgodb. Jaz njune prigode, ki se jih je nemogoče naveličati, vidim na lastne oči, onidve pa že komaj čakata, da jih lahko delita z vami!
Kako začeti zgodbo? Seveda tako, da najprej spoznamo glavni junakinji! Zato naj vam mačji gospodični najprej predstavim.
Miša je k nam pribrzela jeseni leta 2011. Dobesedno. Jaz sem bila tisti jesenski večer zdoma, zato sem mami poklicala po telefonu. Na našo vasico je bil tedaj še vezan nekoliko slabši sprejem, zato je mami stopila iz hiše na teraso, od koder se je lahko pogovarjala. Pogovor je potekal po ustaljenih tirnicah, ko naenkrat zaslišim: »Joooooj, ravno je mimo
mojih nog priletela ena mini mucka! Te pokličem nazaj!« Čas je tekel in tekel, potem pa je moj telefon nazadnje le zacingljal – na prejeti fotografiji je bila drobna tigrasta mačica, ki se je v naši dnevni sobi v pleteni košarici udobno zvila v klobčič. Mucka je bila verjetno še ena izmed žrtev okrutnežev, ki neželena nedolžna bitjeca spustijo na prosto, da se sama znajdejo v tem širnem svetu. In tistega večera je bila njena usoda zapečatena – na srečo v dobrem smislu! Muci smo dali dom, jaz pa sem ji nadela ime Miša. Miša je bila crkljiv mladiček. Oboževala je cartanje in kot obsedena je iz naročja krožila okoli glave in nazaj. Lačna pozornosti in nežnosti nas nikoli ni spustila izpred oči. Mišo se je sčasoma spontano preimenovalo v Maco. Ker smo bili nekoliko pozni s sterilizacijo, je Maca že kot zelo mlada muca povrgla mladičke. Skotila jih je kar na naslanjaču v dnevni sobi, bilo pa jih je šest. Bila je krasna mamica! Za svoje mladičke ne bi mogla poskrbeti bolje in je bila zelo potrta, ko so po treh mesecih šli vsak v svoj novi dom. Njen materinski čut ni in ni izzvenel. Ker pa so bili njeni mladički že posvojeni, sem se odločila, da ji priskrbim novo mačjo družbo. Tako je k nam prišel Šmuel.
Šmuela smo posvojili jeseni 2012. Mladega, še ne dvomesečnega samčka so k nam pripeljali nekje iz okolice Logarske doline. Njegov obstoj spremlja tudi zelo zanimiva zgodba, za katero nihče ne ve, ali je resnična ali je zgolj zabavna pripovedka. Da so se izognili razmnoževanju, so v vasi baje imeli samo muce. Tisto poletje pa so neki turisti s seboj pripeljali mačkona. Ta pa je bil očitno pravi casanova, saj se je že nekaj mesecev po tem skotil Šmuel! Ko sem prevzela malo sivo-belo kepico, sem takoj spoznala, da je kontakt s človekom zanj največji užitek. Bil je droben in igriv muc, ki se je najrajši nosil na ramah kot kakšen papagaj. Ker se Maca od kotitve ni več prav rada crkljala, je Šmuel zelo dosledno prevzel to domeno. Kmalu je napočila pomlad. Mucam so kakopak spet podivjali hormoni in takrat smo presenečeni ugotovili, da Šmuela bolj kot muce zanimajo mačkoni. Naposled smo ugotovili, da je Šmuel pravzaprav muca! Ker pa se je že prijelo, da ga obravnavamo kot samčka, je tako ostalo tudi vnaprej. Šmuel je zrasel v družabnega in zaupljivega muca, ki se rad crklja na točno določenem delu kavča in žvrgoli namesto mijavka. Nato pa se je aprila 2015 zgodila prelomnica. Neustrašni Šmuel, ki se ni bal ne neznancev ne strojev, je doživel prometno nesrečo. Čeprav v okolici praktično ne preti nikakršna nevarnost, se je nekaj dogodilo na nekoliko oddaljeni cesti. Nikoli ne bo jasno, kaj se je zgodilo, a Šmuel tisti večer ni prišel skakat po terasnih vratih in naznanjat, da si želi v hišo. To mi je bilo čudno, zato sem ga šla ven poklicat. Potem pa šok – Šmuel si je pod mizo na terasi lizal krvave rane. Reševalna akcija je kljub prestrašenosti in žalosti nemudoma stekla – Šmuela smo odpeljali k veterinarju, kjer je prebil noč. Odnesel jo je še zelo dobro – nekaj prask po glavi in trebuščku, zateklina od udarca. Najhuje pa je bilo z zadnjo desno tačko. To so mu povili, da bi se zacelila. Z njim sem en teden bila 24 ur na dan. Dobesedno nisem ga spustila izpred oči, peljala sem ga na sprehod, da ne bi sam kam zataval, hranila sem ga, mu dajala zdravila. Vsak drugi dan so mu na kliniki tačko previli. Žal pa se stanje ni izboljševalo. Novica, da mu bo tačko potrebno amputirati, me je zadela naravnost v srce. Z mislijo, da bo po tem končno lahko okreval, sem se le sprijaznila z nujnim ukrepom. Operacija je potekala brez zapletov. Seveda je potreboval nekaj časa, da je se navadil novega stanja, a okreval je bistveno hitreje. Kmalu je bil spet dobri stari Šmuel. Danes sicer ne pleza več po drevesih in občasno ga je potrebno počohati, ker se sam ne zmore, sicer pa je zdrav in srečen tritaček, ki mu je tisti večer sreča rešila življenje.
Maca se do Šmuela že od vsega začetka obnaša zelo materinsko. Kot resna in skrbna mama ga očisti in mu prinese kakšno miško, njemu pa je le do igre z njo. Prav smešna sta, ko se Šmuel, ki je Maco že zdavnaj prerasel, obnaša kot velik otrok! Maca bo letos dopolnila 5 let in je previdna in sramežljiva, a zgovorna muca, ki se ne pusti dvigovati v naročje. Ponavadi se pride pocrkljat zvečer, preden gre spat. Takrat v čohanje z užitkom nastavi svoj trebušček. Jaz pravim, da je prava kmečka mačka! Šmuel pa ostaja Šmuel, družinski smeško, ki rad spi na blazini tik ob obrazu in prede tako naglas, da te lahko ponoči zbudi.
Tritaček Šmuel, katerega uradno ime je Miško Šmuel Faraon Zen-cat, in malo manj eksotična Miša, ki je v praksi Maca, sta zunanje-notranja muca, ki rada pohajkujeta po okoliških travnikih in se lovita v cipresah, zvečer pa se prideta spočit v hišo, kjer se namestita kjerkoli se jima pač zahoče. Prepričana sem, da uživata v podeželski pokrajini, kjer je tempo življenja nekoliko počasnejši, in da bosta sedaj, ko se njune dogodivščine prenašajo v besede, postala še bolj navihana!
Urša Lesar
