Kot že velika večina bralcev mojega mačjega dnevnika ve, sem bil prejšnji teden kastriran. Odpeljali so me na veterinarsko postajo, kjer menda svoje delo odlično opravljajo, saj je moja družina k njim na sterilizacijo ter kastracijo peljala že kar nekaj muck in kužkov, zato so se odločili, da jim bodo zaupali tudi glede mene. Tam so me z nečim omamili, tako, da sem se kaj hitro zazibal v trden mačji spanec in se zbudil ves smešen. Prišli so me iskati in odpeljali domov. In takrat se je začelo moje mačje izkoriščanje. No ja, bodimo realni, po nekaterih mnenjih so »odstranili mojo moškost« in odločil sem se, da bom to vsaj dobro izkoristil.
Najprej naj vam povem, da postopek ni bil čisto nič boleč. Bolečine nisem čutil niti po operaciji. Dejansko sploh ne bi opazil, da se je sploh kaj zgodilo, če ne bi bil omamljen. V glavi se mi je še malo vrtelo in glej, glej, okoli mene so skakali še bolj kot po navadi. Stiskali so me, me razvajali, nosili pijačo in jedačo in moram priznati, da mi je takšno razvajanje sila ugajalo. Saj ne, da drugače ne bi bil čisto razvajen mačkon, pa vendar, ali je dejansko kje meja, ko je mačkon lahko preveč razvajen? Se mi je zdelo, da ne! In tako so me nekaj časa razvajali na polno. Dokler se v bistvu tega sam nisem naveličal. Opazil sem namreč, da je moji deklici všeč, ker sem »navaden spacanček« in bil je skrajni čas, da ji pokažem, da se v resnici nisem čisto nič spremenil. Ne vem sicer kakšne spremembe je kastracija prinesla drugim mačkonom, jaz sem po opravljenem postopku čisto takšen, kakršen sem bil pred njim. In to je kmalu spoznala tudi moja deklica. Ponovno sem začel praskati njene roke, ko so me le-te hotele pobožati, ponovno sem začel renčati vsakič, ko mi je hotela napolniti posodico s hrano. In spet sem začel pridno skrivati stvari pred njo. Vsakič, ko je prišla izza ovinka, sem napadel njene gležnje in tako je vedela, da je mojega ubogega mačjega obdobja konec. Nekaj pa moram priznati, da se je vseeno spremenilo. Ko sem prvič po postopku zapustil udobno toplino našega doma in se hotel odpraviti na potep, moj smrček v zraku ni zavohal vonjav, ki bi me vodile stran od stanovanja. No ja, zavohal sem mlade mačje deklice, vendar nisem čutil nobene potrebe, da bi zaradi njih stekel čez cesto, po kateri se vozijo velika vozila. Saj ne, da sem pred tem bežal od doma. Pa vendar je bilo plezanje po oskubljeni jablani veliko bolj prijetno, ko me ni motil vonj mladih mačk. Tudi sosedov maček na našem teritoriju me ni več motil. In tako sem spoznal, kaj je v resnici naredila moja deklica z menoj.
Zelo se je namreč potrudila, da bom čim dlje ostal pri njej. Zaradi vonja, ki me ne pritegne več, ne čutim nobene potrebe, da bi odšel za svojim mačjim noskom. Zaradi vonja drugega mačjega samca, ki me ne moti več, se ne bom tepel, ne bom dobil prask in ran, ne bom se nalezel kakšne grozne mačje, potepuške bolezni. Zaradi mene ne bo nobenega zapuščenega mačjega mladička in ker vem, kako grozno sem se počutil jaz, ko so me zavrgli, sem pomirjen, da ne bova s svojo skrbnico odgovorna za uničena mačja življenja. In veste kaj? Za ta postopek se lahko odloči samo nekdo, ki ima živali resnično rad. Za ta postopek se lahko odloči samo nekdo, ki je odgovoren in dober skrbnik. To lahko nekomu stori samo nekdo, ki ga ima tako zelo rad, kot ima mene več kot očitno rada moja deklica. Se tudi vi strinjate, da je to lahko storila samo iz čiste dobrote in ljubezni?
