Zagotovo ste že prebrali moj članek, ki sem ga napisal nekaj časa nazaj. Če ga niste, ne skrbite! Tudi čisto na hitro vam lahko razložim, da je v našem stanovanju večina stvari sivih. Vključno z najbolj prisrčnim in porednim muckom v naši ulici – se pravi z mano. Ali ste tudi vi pomislili na to, o čemer razmišljam tudi sam? Zagotovo ste! Naj vam povem, da v mojem primeru ni ostalo samo pri razmišljanju, kajti odločil sem se – in za to seveda trdo garal – da bom postal mojster kamuflaže! Pravi strokovnjak! Ugotovil sem, da je biti takšen strokovnjak, dejansko zelo, zelo, zeeloo zabavno! Ne vem sicer, če se so se tudi ostali člani družine tako zabavali, vendar sem se zagotovo zelo potrudil, da sem v svoje kamuflažne igrice vključil oba člana družine na dveh tačkah in tudi obe pasji punci.
Naj vam zaupam, da s trdim delom in dobrim smislom za skrivalnice, lahko takšen mojster postane skoraj vsak. No ja, skoraj vsak, ki stanuje v stanovanju, v katerem se barve pohištva in ostalih stvari tako čudovito ujemajo z njegovim kožuščkom. Ljudje imate tukaj dejansko veliko prednost, kajti svoje kožuščke redno menjavate. Mi, mački, pa na žalost (ali veliko srečo skrbnikov, ki neradi sesajo stanovanje) kožušček menjavamo le dvakrat na leto. Vendar to za strokovnjaka ne sme predstavljati problema!
Najraje sem se barvno zlil z gromozanskim sivim kavčem, ki je postavljen v smeri čudne tanke naprave, ki je zelo neudobna za plezanje in ležanje. Saj veste o kateri stvari govorim ali ne? O tistem tankem črnem okvirju, ki prehitro menjava slike. Ko sta se moja dva skrbnika namreč udobno namestila in se zatopila v menjavanje slik v črnem okvirju, sem iz zasede (bunker, ki sem ga skrbno ustvaril iz dveh sivih odej, ki ju lahko poleg tega ljudje uporabljajo za to, da se pokrijejo z njima, ko ležijo na kavču) skočil na glavo mojemu skrbniku. Med tem, ko je on v strahu zamahnil z rokama, sem sam kot pravi profesionalec skočil na trebuh še moji deklici. Nato sem kot pravi dirkač skočil za kavč in se po tiho in prav po mačje smejal, kajti občutek sem imel, da sta mislila, da imamo v stanovanju hitrega duhca. Razen majhnih prask na njuni koži namreč za seboj nisem pustil sledi. In nato je sledil kamuflažni napad večje pasje članice. Veste, v kotu dnevne sobe ima namreč svoj prostor, ki je v neposredni bližini sive preproge. Počakal sem, da se je udobno namestila vanj in zatisnila svoje temne oči. In nato sem iz zasede skočil nanjo in jo tako prestrašil, da je proti mene že šavsnila s svojimi ostrimi zobmi. A ne skrbite! Ker se je v zadnjem mesecu tako zelo zredila, je bila prepočasna zame! Odločil sem se, da bom ta večer še enkrat prestrašil svojo deklico. Tako sem se čisto po tiho priplazil v sobo, kjer stoji velika postelja. Uganite kakšne barve je pregrinjalo na njej?! Če ste odgovorili siva, je vaš odgovor pravilen! Ulegel sem se med dva mehka vzglavnika in se odločil, da bom v zasedi počakal deklico, da se odpravi spat. Nisem pa pomislil, da bo film, ki sta ga gledala tako dolg, da bom pred deklico zaspal sam.
Ne vem zagotovo koliko časa sem tako ves ljubek spal na njuni postelji, vem pa, da me je iz spanca predramil nežen smeh, nato pa so me tople roke moje ljubeče deklice vzele v naročje in odnesle v mojo mačjo košarico. Kljub temu, da sem cel dan v pripravljenosti, da počnem lumparije, sem se tokrat raje zvil v klobčič in se odločil, da bom v sanjah pripravil novi načrt za moje skrivalnice. Veste, tudi najbolj vešči strokovnjaki morajo kdaj pa kdaj nabrati energijo za nove podvige.
Se nadaljuje …
