Ocenjujejo, da sem star približno dva mačja meseca. Vsak, ki je že kdaj videl dva meseca staro mucko ve, da je to obdobje mačjih dirk, praskanja, plezanja, raziskovanja in igranja z vsako stvarjo, igračko, človeškim stopalom, lasmi ter rokami. Ste morda že spoznali mirno in zelo pridno dvomesečno mucko? Seveda ne. Verjetno jo tudi ne boste. No ja – morda znamo biti pridni kadar spimo. Pa še takrat verjemite, da smo v stalni pripravljenosti za mačje bedarije. In takšen sem seveda tudi jaz. Vsak dan pridno raziskujem naše stanovanje in čisto vsak dan spoznam nekaj novega. Recimo – knjiga, ki je še včeraj ležala na nočni omarici je bila danes zelo zanimiva igrača! Ovinek, ki te pripelje iz dnevne sobe v kuhinjo sem danes med dirko speljal odlično, čeprav mi je še včeraj točno ta ovinek delal preglavice. Stopnice, po katerih včasih pobegnem v sosednje stanovanje (brez skrbi, tudi tam sem dobrodošel) pa iz dneva v dan preskakujem malo lažje. Vseeno pa obstaja prostor, kamor si nikoli več ne želim stopiti. In to je balkon, na katerega prideš skozi sosednje stanovanje. Tako kot že mnogokrat doslej, sem šel malo pokukati v zgornje nadstropje, in soseda, ki jo lahko brez kakršnega koli razmišljanja poimenujem kar »najboljša soseda«, me je kot po navadi z nasmehom sprejela. Poklicala je svojega psička in skupaj sva organizirala dirko po njeni dnevni sobi. In tako sem se med dirko kar naenkrat znašel na velikem balkonu, ki sem ga že mnogokrat opazoval iz svojega stanovanja. Bil je zelo velik in zato sva se s kužkom odločila, da bova dirke nadaljevala kar tam. Danes vem, da je bila odločitev napačna. Prav tako se svoje napake zavedata moja deklica in soseda. Kar se je zgodilo, bi namreč lahko imelo hude posledice.
Ko je bila dirka nekje na polovici sem zaslišal glas svoje deklice, ki se je pogovarjala s sosedo. Zasledil sem besede »Na balkonu?« in zaslišal približevanje, se obrnil, zagledal svojo deklico in pozabil, da se balkon konča. Tekel sem z vso svojo mačjo hitrostjo, poletel čez balkon in pristal na trdem betonu.
Nekje od daleč sem slišal krike svoje deklice in se zavedel, da sem jo tokrat resno prestrašil. Kmalu se je pojavila zraven mene, njena nasmejana lička so bila tokrat bleda in posuta s solzicami. S tresočimi rokami me je prijela in odnesla v majhno košarico, ki mi jo je podarila. In nato sem zaspal. Zbudil sem se v svetli sobi, okoli mene pa so bili neznani ljudje, ki so me gledali, premikali tačke, s prsti migali pred mojimi očki in se pogovarjali o nekakšnem »šoku«. Predvidevam, da so govorili o stanju v katerem sem bil odkar sem poletel čez balkon. Na srečo se nisem poškodoval. Vse štiri sive tačke so ostale cele, moja siva mačja glavica je ostala brez praske, tudi repek je ostal nepoškodovan. Sem pa padel v šok in moram priznati, da mi tale šok niti najmanj ni bil všeč. Tudi moji deklici ni bil všeč. Nemočno sem gledal v njene zaskrbljene oči in se počutil krivega, ker je bila zaradi mene tako zelo žalostna. Slišal sem jo tudi jokati, slišal sem njeno mamico, ki jo je tolažila, da sem »pravi maček«, in da bo z menoj vse v redu. In na srečo je bilo tako. Drugo jutro sem se namreč zbudil kot nov, in ko me je deklica prišla pogledati, sem nemudoma pritekel proti njej in ji, tako, kot je že v najini navadi, skočil na nogo (dosežem že skoraj nad koleni) in se kot po toboganu spustil dol, tako da sem jo popraskal od kolena do gležnja. In tako je vedela, da je z menoj vse v redu! Tokrat ni zacvilila od bolečine, ki so jo povzročili moji ostri krempeljčki, tokrat me ni dala dol iz svoje noge. Tokrat se je samo nasmejala, in da bi ji potrdil svoje dobre počutje sem jo še ugriznil. In tako je vedela, da se je njen mali sivi lump vrnil iz kraja, ki so ga ljudje poimenovali šok.
Se nadaljuje …