Ali ste že slišali za zelo mladega mačka, ki je, kar se tiče gospodinjskih opravil, pravi maček? No, to sem jaz! Moja deklica kar naprej namreč ponavlja, da brez mene ne bi zmogla, in da bi ji brez mene bilo tako zelo dolgčas. Pravi, da sta moji pasji prijateljici prava angelčka proti meni, in da še ni spoznala takšnega mačka kot sem jaz! Mislim, da mi s tem hoče povedati, da sem enostavno enkraten! In če realno pogledam na situacijo, dejansko sem. Priznam. Brez mene bi naše stanovanje bilo v razsulu. Moji deklici sem namreč v gromozansko pomoč. Ko pometa stanovanje ji pomagam tako, da grizem metlo in raznašam smeti nazaj tja, kjer so prvotno bile. In to bi lahko počel v nedogled. Kadar vzame v roke mali zeleni sesalec, sem zopet v pripravljenosti. Tako sem pogumen, da tečem za njim, ko beži pred menoj in ga grizem za ročaj. Naj se še malo pohvalim – sem tudi odličen kuhar! Vsakič, ko moja deklica odpre omaro, kjer ima spravljene posode, skočim v vsaj eno posodo. In nato jo mora deklica oprati. Medtem, ko reže meso, zelenjavo ali kaj drugega, po njenih nogah splezam na pult in včasih z njega vržem kakšno stvar. Najraje kakšno hruško ali jabolko. Jabolko nato pobere Chanel in moja deklica jo mora loviti okoli hiše (menda ji ne pusti jesti jabolk, ker ima zaradi njih prebavne težave – na to se zaenkrat še ne spoznam, vem pa, da vsi tri neznosno uživamo v moji igri).
Ko deklica pospravlja moje mačje stranišče, se poženem za njo, se ji obesim za gleženj in poskrbim, da ima na sebi dodatno obtežitev. Tako se nato skupaj sprehodiva do kante za smeti in nazaj. To početje sem poimenoval gugalnica. V veliko pomoč sem tudi, ko moja deklica meče umazana oblačila v pralni stroj. Vsakič namreč skočim notri in preverim, če ni slučajno kakšne nogavice pozabila. In če slučajno vidim kakšno nogavico, ki je podobna mačji igrači (če vam po pravici povem, ima moja deklica samo nogavice, ki so podobne mačjim igračkam), jo zagrabim in tečem z njo po celi kopalnici. So tudi za vas gospodinjska opravila tako zabavna?
Enkraten sem tudi, ko moja deklica postilja posteljo. Obesim se namreč za pregrinjalo in ji ga pomagam nazaj zmečkati. Moja deklica namreč ne ve, da je razmetana postelja bolj udobna. In ko ji to nikakor ne morem dopovedati, raje skočim v njeno omaro, kjer ima toliko zabavnih puloverjev in jopic! Prav vsakega sem že vsaj malo popraskal in poskrbel, da so na njem moje dlake. Ali niso oblačila namreč lepša, če so okrašena z našimi mehkimi dlačicami?
To pa še ni vse kar zmorem! Brez mene bi moja deklica imela vedno razkuštrane lase! Zato vsak dan poskrbim, da so dobro razčesani. To storim tako, da po njeni nogi splezam do njenega hrbta in nato na njeno ramo. Potem pa skočim na njeno glavo, v lasišče zapičim kremplje in se spustim, tako da moji krempeljci kot krtača za lase le-te razčešejo.
Povem vam, brez mene dejansko ne bi zmogla in tudi ona se tega zaveda. Za vsako pomoč mi je zelo hvaležna. To lahko preberem iz njenih sijočih oči, ki se brez besed smejijo vsakič, ko me tako nežno pogleda. Joj, kako jo imam rad! In da bi ji to še dodatno dokazal, se vsak večer stisnem v njeno naročje. Najraje se uležem tako, da čez mene ne vidi televizije ali knjige, ki jo bere. Tako namreč poskrbim, da si ne bo pokvarila oči, kajti ne bi prenesel, če bi me kdaj pogledala kako drugače, kot me gleda točno sedaj, ko pišem to zgodbo. In zato bom le-to zaključil, kajti čas je, da se stisnem v klobčič v njenem toplem naročju.
Se nadaljuje …
Odgovorite tudi na spodnje vprašanje …
[total-poll id=3740]
