Ta teden je bil zame in za mojo družino zelo naporen. Moja deklica se je namreč selila. Cele dneve so iz hiše ter v hišo nosili kartonaste škatle, ki bi jih v primeru, da ne bi služile za prenašanje stvari, z veseljem uporabil kot zabaviščni park. Pa vendar mi tudi do zabave ni bilo. Odraščam in opažam, da sem začel razmišljati o pravih mačjih zadevah. Poleg tega je tu še strah. Strah pred tem, da bom ponovno ostal sam. Tudi moja družina se je po tihem že pogovarjala o tem, da se mi vidi, da sem bil zapuščen, kajti brez njih ne morem ostati sam niti minute. Vendar si ne morem pomagati. Strah me je, da bom spet ostal brez tistih, ki jih imam tako zelo rad. In zato je bil ta teden zame še bolj naporen kot za ostale. Kaj bo z menoj?
Preden nadaljujem zgodbo, naj vam še povem, da sem končno spoznal čisto vse člane družine. Imel sem prav! Senci, ki sta bili tako podobni moji mačji mamici, sta Benči in Zofi, mačka, ki družino spremljata že kar nekaj let. Benči mi je povedal, da je deklica tudi njega, ko je bil še čisto majhen, našla zapuščenega. Vzela ga je v naročje, odnesla domov in tako z njimi živi že devet let. Zofi pa je fina mačja gospa, ki je bolj divje narave. Rada se potepa po polju in lovi miške, vendar nikoli ne pozabi kje je njen pravi dom. In sem se redno vrača. Ona je pri hiši najdlje časa. Gospa ima častitljivih deset let. Vendar vam moram zaupati – še vedno je videti kot prava mačja mladenka. Benči mi je zaupal tudi, da imajo v tej hiši zelo radi živali, ter da vedno pravijo, da ko daš živalci ime, ne gre več od hiše. In tako so se začele moje skrbi. Še vedno namreč nisem imel imena!
Kljub temu, da je deklica imela veliko dela s selitvijo, je poskrbela za nas. Moram jo pohvaliti, da je zelo pridna, saj tako čudovito skrbi za tri kužke ter – z menoj vred – tri mucke. Vsako jutro, ko pride s sprehoda s kužki, vsakemu od nas naredi zajtrk ter nas pokliče. Ruby, Chanel, Čarli, Benči, Zofi in … muc – to sem jaz. Muc brez imena. Ruby in Chanel sta mi zaupali, da se bosta odselili z mojo deklico, drugi pa bodo ostali pri njeni mamici. Kaj pa jaz? To vprašanje mi ni dalo miru cel teden. Cele dneve sem tekel sem ter tja za mojo deklico, saj sem ji nekako hotel povedati, da si tudi jaz želim iti z njo, vendar od nje nisem dobil odgovora. In tako se je vlekel cel teden. Tako dolgega tedna v svojem mačjem življenju še nisem doživel! Slišal sem šepetanja. Vedel sem, da sem tema pogovora jaz. Pa nekaj o času in prostoru, in o tem, da je ob službi težko skrbeti za vse. Potem pa je prišel vikend in deklica je spet imela malo več časa zame. Vsakič, ko me je objela, sem čutil njeno ljubezen in takoj pomislil: »Kako lahko sploh podvomim v njo? Zagotovo me bo vzela s seboj!« In potem je prišel ponedeljek. Iz svoje sobe je odnesla že čisto vsa oblačila, pasjih košar ni bilo več na hodniku, obula je še zadnje čevlje, ki jih je imela v veži. Ruby in Chanel sta odšli z njo v avto in nato so se zaprla vrata, jaz pa sem zajokal. V naročje me je prijela njena mamica in mi šepetala, da bo vse v redu. Pa ni bilo. Moja deklica je namreč odšla! Minevale so dolge ure in še vedno me niso mogli potolažiti. Pogrešal sem topel objem svoje deklice ter igranje z mojo pasjo mamico Ruby. Vem, da so tudi ostali člani družine čudoviti, vendar sem njiju imel najraje! Bil sem tako zelo žalosten. Od razočaranja, da sem spet ostal sam, sem zaspal.
In nato je pri vratih pozvonilo. Čutil sem! Preprosto čutil sem, da je to ona! Za petami njene mamice sem pridrvel do vhodnih vrat in jo zagledal! Počepnila je, razprla dlani ter izrekla besede, ki sem si jih tako močno želel slišati! Rekla je namreč: “Pridi Oliver, greva domov!”
Se nadaljuje …
