Ruska modra mačka izvira iz osmega stoletja. Številne zgodbe omenjajo to elegantno pasmo z dolgim repom in visokimi nogami, ki so jo na severu Norveške ter severnem delu Evrope in Azije, ki je njena prvotna domovina, poimenovali preprosto »modra mačka«.
Zgodovina
Zapise o ruski modri mački prvič zasledimo v času Vikingov, kjer se omenja kot domača modra mačka. Dokaz, da je bila ljubljenka Vikingov najdemo celo v Vikinškem muzeju v Parizu, kjer so razstavljene rokavice in različni vikinški obeski iz krzna modre mačke, katerih avtentičnost so potrdili strokovnjaki. Splošno znano je, da so Vikingi ropali in trgovali, tako so s svojih potovanj domnevno domov v Skandinavijo prinesli tudi »modro mačko«.
V Veliko Britanijo naj bi ruska modra mačka prišla iz pristanišča Arhangelsk v Belem morju, bodisi kot slepi potnik na krovu katere izmed ladij, bodisi kot predmet trgovanja. Pisni viri omenjajo prvo rusko modro mačko po imenu Olga, ki je leta 1893 prišla iz Arhangelska in je začetnica vzreje ruske modre mačke kot jo poznamo danes. Iz Velike Britanije se je nato pasma razširila še na Irsko, v Španijo, na Malto in nazadnje tudi v Združene države Amerike. (((ZANAROCNIKE)))
Na prvih razstavah v Angliji so vsem modrim mačkam (poleg ruske modre mačke so bile to še kartuzijka in britanska modra mačka) sodili po enakem standardu. Rusko modro mačko so predstavljali pod različnimi imeni: malteška mačka, španska modra mačka in arhangelska mačka. Po letu 1912 so v Skandinaviji in Veliki Britaniji kratkodlake modre mačke ločili v dve skupini: britanska modra mačka na eni strani ter inozemska modra mačka (blue foreign) na drugi.
Žal je druga svetovna vojna terjala veliko mačjih življenj, kar je pomenilo tudi zmanjšanje števila ruskih modrih mačk. Zaradi pomanjkanja predstavnikov pasme, so v nadaljevanju vzreje rusko modro mačko pričeli pariti z modrimi orientalkami. Rezultati so bili porazni. Spremenil se je tip in prekrasna dlaka ruske modre mačke, ostala je le prepoznavna zelena barva oči. Zaradi teh negativnih posledic so takšno vzrejo opustili.
Do leta 1950 so rusko modro mačko ocenjevali po enakem standardu kot siamke in orientalke, tedaj pa so Američani napisali prvi standard ruske modre mačke. V Evropi je bil standard napisan šele petnajst let kasneje, v Veliki Britaniji. Ta standard so nato sprejele tudi vse Evropske države.
Videz
Gre za srednje veliko, kratkodlako mačko. Njeno glavo krasijo prepoznavne velike zelene oči, mandljaste oblike in postavljene široko narazen. Nos je raven in prehaja preko kota nad očmi v ravno teme in glavo. Nos krasijo brčne blazinice, ki so izrazito poudarjene, čemur pravimo močan beton. Glava je klinaste oblike. Ušesa so velika, spodaj široka in se zaključujejo v zaobljeno konico. Na glavo so posajena nekoliko na V. Notranja stran ušes je komaj odlakana, tanka in proti svetlobi prosojna.
Telo ruske modre mačke je dolgo, elegantno in neverjetno mišičasto. Končuje se z dolgim repom, z zaobljeno konico. Rep je ob korenu tanek. Trup je postavljen na visoke, gracilne, tanke noge z ovalnimi šapicami.
Prava posebnost te pasme pa je njeno krzno. Podlanka je enako dolga kot vrhnja krovna dlaka, za razliko od drugih pasemskih mačk pa imajo ruske modre mačke nekoliko dvignjeno dlako in ne položeno na kožo. Prav ta dvignjena dlaka ustvarja zračno blazino, s katero ruska modra mačka uravnava telesno temperaturo. Dlaka v dežju in vodi ne premoči, če pa vanjo zakopljemo prste, lahko občutimo blagodejno toploto. Dlaka spominja na pliš in je primerljiva z dlako psa pasme sibirski haski. Za rusko modro mačko pravijo, da ima barvo severnega ledenega morja. Prav zaradi barve njene dlake in izrazitih zelenih oči, ji upravičeno pravijo tudi ruska sirena ali ruska morska deklica. Metalni sij in srebrne konice dlake so v resnici le lom svetlobe na njej, saj sama dlaka na konicah nima barvila. Prednost ima srednje modra barva dlake.
Temperament ruske modre mačke
Ruska modra mačka je atletska mačka, odlična plezalka in vešča v skakanju tako v višino kot v daljino. Pri hoji njena eleganca in spretnost spominjata na panterja v modri preobleki. Je odlična lovka, nepremična kot kip lahko ostane ure dolgo. Napade le enkrat in takrat z natančnostjo ostrostrelca.
Ruska modra mačka je izredno inteligentna, zapomni si vse, nikoli ne pozabi in redko odpušča. Karakterno je zadržana in nastopanje ter zabavljaštvo prepušča drugim. Ne mara vsiljivosti in se tudi sama raje umakne. Izpod časti ji je, da bi s kremplji ali zobmi pokazala, ko ji kaj ni prav, vendar da vedeti česa si želi in česa ne. Sama pride k človeku, in ko mu enkrat pokloni svoje zaupanje, to ohrani za večno. Rada počiva pri gospodarju v njegovem naročju ter s predenjem izkazuje svojo privrženost in dobro razpoloženje. Izbere si enega gospodarja in ga spremlja od jutra do večera, dokler gospodar ne leže k počitku, zaradi česar pravimo, da je njeno obnašanje podobno pasjemu. Ne mara hrupa, pred njim se raje umakne v svoj kotiček. Zelo rada ima visoke pozicije, od koder lahko z višine opazuje kaj se dogaja v njenem domačem okolju. Do tujcev ima dostojanstven, zadržan in opazovalen odnos. Kadar se prestraši, se bliskovito umakne, in ko kasneje pride h gospodarju, z dotikom smrčka in zaupnim pogledom preveri, če je vse tako kot mora biti, preden ponovno zavzame svojo aristokratsko držo in obnašanje. Prav zaradi njenega karakterja jo Nemci imenujejo aristokrat med pasemskimi mačkami.
Ruska modra mačka je igriva vse svoje življenje. Z drugimi živalmi in mačkami je potrpežljiva in jih dobro tolerira, vendar vselej ostane dominantna. Samček ruske modre mačke prenese vse, razen še enega samčka. Med njima bo neizogibno prišlo do boja, lahko tudi krvavega. Lahko pa samca mirno pustimo z mladiči, saj imajo prirojen občutek za lepo vedenje. Kot mati je ruska modra samica enkratna in je lahko vzor drugim mačkam. Le redko zapusti leglo dokler mladiči niso sposobni skrbeti zase. Pred drugimi mačkami svoj naraščaj brani brez kompromisa. Med gonitvijo so ruske modre mačke zelo tihe, tako da včasih niti ne vemo, da se samica goni. Čim starejša je, tem tišja je. Do ljudi ni nikoli napadalna in ne uporablja krempljev in zob. Slučajne praske med igro so res naključne in nikoli namerne. Njena izredna socialnost in aristokratska drža že od nekdaj vzbujata v človeku željo po tem, da bi imel rusko modro mačko za svojo ljubljenko.
Vzreja
Vzrediti rusko modro mačko ni težko, težko pa je vzrediti dobro predstavnico pasme. Vzreja te pasme namreč velja za eno najbolj zahtevnih. Samica povprečno skoti tri mladiče, a najtežje je najti pravi par, samčka in samičko, ki proizvedeta lepe potomce po standardu: velika ušesa, dober kot nosu, močno brado, poudarjen beton, zeleno barvo oči, gosto, kratko in dovolj svetlo srebrno dlako ter mandljasto obliko oči.
Nega in zdravje
Nega ruske modre mačke ni zahtevna. Zadostuje že krtačenje enkrat tedensko z gumijasto ščetko. Krtača naj ima gumijaste zobe, dolge vsaj dva centimetra in čim tanjše. Drugih krtač ne uporabljajte. V času menjave dlake jo krtačimo vsak dan, vendar ne premočno in ne predolgo – mačko samo počešemo – saj grobo ščetkanje trga podlanko. Najboljša krtača na svetu pa je naša roka. Rusko modro mačko lahko kopamo, vendar ne prepogosto, nekje dva- do trikrat letno. Vsekakor je zelo dobra novica tudi, da je ruska modra mačka zelo odporna mačka, ki le redko zboli. S pravilno skrbjo, prehrano in nego doživi starost devetnajst let in več.
Zanimivosti
*Ruska modra mačka se včasih povzpne na višje mesto in se zagleda v točko na zidu. Legenda pravi, da takrat ruska modra mačka sanja o svoji domovini Arhangelsku.
*Norveška legenda o ruski modri mački govori o kmetih, ki so živeli ob obali Severnega morja. Zaradi poljskih glodavcev so imeli iz leta v leto slabo letino, tako da so komaj preživeli. Nekega leta so se pred setvijo ob obali, blizu polj, naselile zelenooke modre mačke. Kmetje so jih opazovali, a so jih pustili pri miru. Ko je prišla žetev, tako velike in obilne letine še niso doživeli. V zahvalo so na polja postavili velike sklede, polne mleka in povabili te prekrasne mačke v svoje domove. Rodila se je simbioza med človekom in mačko.
*Skandinavski ljudski pevci so ruske modre mačke v svojih pesmih opevali že leta 1300.
*Ruski cesar Nikolaj I. in carica Ana Wibrovna sta imela na svojem dvoru leta 1850 rusko modro mačko Vadko. Ker sta verjela v legendo, da zelenooke mačke odganjajo zle duhove, so le ruske modre mačke smele spati pri carici in njenih otrocih, drugih mačk pa na dvoru niso dovolili.
*Leta 1901 je angleška kraljica Viktorija od ruskega carja v dar dobila par ruskih modrih mačk. Kraljičin sin, Edvard VII. Je bil tako prevzet nad njihovim značajem in lepoto, da je ustanovil klub in postal predsednik kluba ruskih modrih mačk.
*Med znanimi osebami v Sloveniji, ki so imele to pasmo, je tudi Milan Kučan, ki je imel rusko modro mačko po imenu Kreša.
*Lastniki ruskih modrih mačk pravijo: »Enkrat ruska modra mačka, vedno ruska modra mačka!«
Simon Jelenko, Blue Shadows*SI
Objavljeno v trinajsti številki revije Mucek
