Neredko v zavetišče pridejo takšne živali, ki jih je življenje v različnih starostnih obdobjih zaznamovalo, zaradi človeškega nasilja ali zaradi bolezni, ki se je ni pravilno oskrbelo. To pustil na živalih trajen pečat in jih na nek način naredi drugačne.
Večina ljudi si predstavlja, da je takšnih le nekaj primerov, toda če se boste sprehodili po večini zavetišč po Sloveniji, in tudi po začasnih domovih, boste opazili ogromno živali s hibami, tudi muck. Spoznali boste lahko mnogo slepih in slabovidnih muck, ter gluhih in naglušnih, naleteli pa boste tudi na muce brez katere od okončin ali brez repa. (((ZANAROCNIKE)))
V naslednjih nekaj vrsticah vam bom predstavila nekaj primerov muc s hibami, kako je prišlo do le-teh, kako jih prepoznati, ter na kakšen način lahko skrbnik živi z njimi.
Začnimo s slabovidnimi in slepimi mucami. Muce s to vrsto hib na videz zelo težko prepoznamo. Glavna razloga za to sta dva. Prvi je lahko ta, da je muca slepa že od samega rojstva in se je s to hibo enostavno naučila živeti, drugi pa, da imajo muce s to hibo pogosto na videz povsem normalni očesi, kar nam otežuje prepoznavanje slepote in slabovidnosti. To hibo lahko pri muci v večini primerov opazimo takrat, kadar ji posvetimo več časa. Takrat lahko opazimo, da na primer določenih predmetov, ki jih v znamenju igre približamo, ne zazna in nanje ne odreagira. Obstajajo pa seveda tudi muce, ki so zaradi nasilja ljudi, kakšne poškodbe ali zaradi bolezni, ki ni bila oskrbljena, postale slabovidne, slepe ali pa so ostale celo brez očesa. Veliko je takšnih primerov, ko je očesna mrežnica tako poškodovana, da jo je prerasla mrena, ki prepušča samo nekaj svetlobe. Za bodoče lastnike teh muc je pomembno, da se zavedajo, da pri mačkah vid ni najpomembnejše čutilo, zato se v svojem okolju odlično znajdejo in se obnašajo popolnoma enako kot njihovi videči bratci in sestrice.
Druga večja skupina muc s hibami so gluhe ali naglušne muce. Odrasle mačke lahko oglušijo zaradi hudih vnetij ušes, poškodb, zastrupitev ali starosti, kar nekaj pa je tudi takšnih, ki se že skotijo gluhe. Vendar njihov organizem zelo dobro poskrbi za njih, saj se jim ravno zaradi te pomanjkljivosti veliko bolj poostrijo ostala čutila (vid, vonj in otip). Pri skupini muc s to hibo je zelo pomembno, da se jim približano zelo počasi in previdno. To pomeni, da moramo, kadar se jim približujemo tako, da nas ne vidijo, z občutkom udariti ob površino, kjer se nahaja, saj lahko mucka na tak način uporabi ostala poostrena čutila ter se odzove na vibracijo. S takšnim ravnanjem preprečimo agresiven in napadalen odziv muce na srečanje z nami, ki bi izhajal iz tega, da smo muco prestrašili.
V tretjo večjo skupino sodijo muce, ki imajo poškodbo ene od okončin ali repa. Do tega lahko privede več različnih vzrokov. Lahko se hiba pojavi že ob rojstvu, če so prisotne napake v genetiki, najpogosteje pa se zgodi zaradi poškodb, ki jih ne moremo drugače rešiti, kot z amputacijo tačke. Takšna resna stanja se lahko razvijejo tudi zgolj iz ene nedolžne rane, ki se okuži. Če tega ne opazimo dovolj zgodaj (seveda pa se to ne zgodi iz enega dneva na drugega), nimamo več druge izbire, kot da amputiramo tačko. Zavedati pa se moramo, da je večina muc, ki jih doleti takšna usoda, enako hitrih in spretnih, kot ”običajne” muce.
Pomembno je, da izgubimo predsodek, da življenje z mucami, ki imajo hibo ni enako prijetno. Naučiti se moramo živeti z njimi, tako kot se morajo one naučiti živeti z nami. Vsako živo bitje si, ne glede na to kakšno je, zasluži živeti prijetno in polno življenje.
Ti mucki niso v življenju za nič prikrajšani. Igrajo se, lovijo žogice, plezajo, tečejo, brez težav najdejo hrano, vodo in seveda tudi mačje stranišče. Za takšne mucke je potrebno predvsem zagotoviti dom, kjer bodo lahko živele in imele zavetje za celo življenje. A največ težav nastane prav tukaj, saj smo ljudje še vedno polni predsodkov in med toliko najrazličnejšimi mucki, ki nimajo doma, največkrat izbiramo predvsem po kriteriju lepote – izbiramo najlepše, tiste z najlepšo ali najbolj nenavadno dlako, najlepšimi očmi, ipd. Muce, ki imajo hibe, pa na svoj dom čakajo veliko dlje ali pa svojo žalostno usodo dočakajo kar v zavetiščih, ker jih takšne ”popolne” muce zmeraj prehitijo. Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da so takšne muce, ki so v svojem življenju doživele veliko gorja, bistveno bolj hvaležne muce in znajo to tudi zelo dobro pokazati.
Nina Heričko
Objavljeno v dvanajsti številki revije Mucek
