Lastniki psov so v zadnjem času vse bolje poučeni o resni nevarnostih okužbe s srčno glisto pri psih, žal pa tega ne moremo trditi tudi za lastnike mačk, in to kljub dejstvu, da je okužba s srčno glisto (Dirofilaria immitis) tudi pri mačkah na naših tleh prisotna že več desetletij. Osveščanje lastnikov mačk še vedno močno zaostaja za osveščanjem pasjih skrbnikov.
Predstavljamo vam osem dejstev, ki jih verjetno niste vedeli o srčni glisti pri mačkah:
- Tudi znotraj živeče mačke se lahko okužijo s srčno glisto.
Srčno glisto prenašajo komarji in žal ti nadležni krvosesi zlahka pridejo tudi v zaprte prostore, kjer lahko nadlegujejo človeka in hišne živali. Pik s strani okuženega komarja zanese ličinke srčne gliste v krvni obtok muce, kjer le te hitro začnejo svoj življenjski cikel.
- Srčna glista za mačke ni tako nevarna kot za pse.
Dirofilaria immitis v mačjem gostitelju ne preživi tako dolgo časa kot v pasjem gostitelju, običajno jih je tudi številčno manj in so primerki bistveno manjše velikosti. Paraziti v telesih mačk so doslej preživeli nekje največ dve do tri leta, za razliko od psov, v katerih lahko živijo tudi pet do sedem let. Odstotek ličink, ki lahko preživi do odraslosti v telesu mačke je nekje 25, pri psih pa odraslo dobo doseže kar 40 do 90 odstotkov ličink.
- Tudi mačka lahko umre zaradi okužbe s srčno glisto.
Če ličinke zrastejo do odraslosti, so pri mački navadno izraženi tudi akutni simptomi okužbe, vključno z motnjami srčnega ritma, slepoto, krči, bruhanjem in drisko, katerim neredko sledi nenadna smrt.
- Ličinke srčne gliste že pred razvojno odraslostjo pri okuženi mački povzročijo številne zdravstvene težave.
Ličinke povzročajo poškodbe pljuč, ki so sprva izražene kot vnetje (zato v praksi pogosto pride do napačnega diagnosticiranja astme ali alergijskega bronhitisa), kasneje pa nastanejo trajne poškodbe pljuč, katerih simptomi so napadi kašlja, oteženo dihanje, omedlevica in krči, ki se ponavljajo do konca življenja mačke.
- Zaradi okužbe povzročene poškodbe oziroma okvare pljuč pri mački so nepopravljive in trajne.
- Diagnosticiranje okužbe pri mačkah je bolj zahtevno in vključuje različne teste.
V glavnem testi, ki se uporabljajo za ugotavljanje okužbe, temeljijo na preiskavah antigenov in ugotavljanju protiteles, vendar pa nobeno od obeh testiranj ni popolnoma zanesljivo, saj s prvo metodo lahko zaznamo le prisotnost odraslih samic in umirajočih samcev, nezrelih črvov pa test ne zazna. Druga različica testa pa zazna le imunski odziv mačke na parazite, za določanje in odkrivanje je torej potrebno še ultrazvočno slikanje, s katerim se dokončno lahko potrdi okužba.
- Žal še nimamo zanesljivega zdravila za zdravljenje okužbe s srčno glisto pri mačkah.
Pri posameznih mačkah se njihov imunski sistem dovolj uspešno bori z okužbo in zato nikoli ne bodo imele težav, povezanih z okužbo s srčno glisto, pri drugih pa bo potrebno stalno zdravljenje spremljajočih težav. Pri tem gre seveda za podporno zdravljenje, ki mački lajša akutne simptome okužbe. Kadar srčne gliste ovirajo pretok krvi in onemogočajo delovanje vitalnih organov ali srca, je potrebna kirurška odstranitev. Poseg je brez dvoma tvegan, zato se uporablja izključno kot skrajni ukrep in le za reševanje življenja mačke.
- Edina zanesljiva rešitev je preventiva.
Čeprav zdravila za okužbo ni, pa obstajajo odobreni preventivni zaščitni ukrepi (v obliki tablet in kožnih kapljic različnih proizvajalcev) tudi za mačke. Ta sredstva sicer ne preprečujejo pika okuženega komarja ali prenosa zajedavca, vendar pa se z njihovo uporabo prepreči razvoj odraslih srčnih glist.
Maja Kalaš
