Zgodbe bralcev: Zgodba, ki jo pripoveduje mačja mamica z upanjem, da ji bo življenje končno prineslo nekaj boljšega

Kaj sem storila?

Počasna sem že in okorna, nemirno prestopam okoli tvoje hiše, počasi si bom morala narediti gnezdo, kamor bom lahko skrila svoj naraščaj. To zame ni prvič in v tem sem že mojstrica, toda starost je naredila svoje … Poznam odličen kraj, tam je mehko, toplo in ravno dovolj prostorno za mojo mladino. To bo ta popolni kraj, na seniku, na kupu poležanega sena. Pri gospodarju si naprosim še nekaj za pod zob, nekaj glasnega mijavkanja bi moralo zaleči za malo sladkega kruha. Podvizati se moram, saj že čutim, da se bo počasi začelo …

Začelo se je in tudi končalo, pozdravila sem tri nove mucke, mokri so še, majhni ter nebogljeni. Moji otroci, za katere sem dolžna poskrbeti. Vsakega posebej poljubim in umijem. »Obljubim vam, da bo tokrat drugače,« rečem. Toda kmalu slišim korake, ki prihajajo vse bližje. Skrijem se, ampak gospodar me je našel, vsako leto nas najde … Toda nikoli nisem pomislila, da je za izginotje mojih mladičev kriv on, vedno je bil dober z mano, res nima veliko, včasih malo stradamo, a verjamem, da nas ima rad. »Le mirno, moji otroci, nič hudega ne bo,« zamijavkam. Gospodar  me pohvali in reče: »Pridna mucka.« ter me poboža po glavi. Toda zmoti me nekaj v njegovem glasu, nekaj čudnega, kot da ni vesel mojih mladičev, res je, da sem do zdaj to nalogo opravljala porazno, saj so mi drugi dan vedno izginili vsi, brez sledu, leglo za leglom … »Šef, obljubim ti, da bo tokrat drugače. Zrasli bodo v odlične lovce na miši, ponosen boš na njih,« zamijavkam, ko se počasi odpravi iz senika. Skupaj z malčki smo preživeli noč, že zgodaj zjutraj pa smo dobili obiske, bili so otroci gospodarja. Tako veseli, tako navdušeni in to zaradi mojih otrok, takrat sem prvič začutila, da sem lahko ponosna mama, tokrat bo res vse šlo kot po maslu, si mislim sama pri sebi. Dan je bil dolg, hrano so mi nosili kar na senik, ampak ne kruha, temveč klobase, pašteto, same dobre stvari, moje malo mačje srce pa je kar skakalo od sreče. Nastopila je noč, po njej pa nov dan,  toda zjutraj ni bilo nikogar k meni, tudi ob dvanajstih ne, ni mi preostalo drugega, kot da stopim dol s senika, samo toliko, da se napijem ter najem, nato pa brž smuknem nazaj. Res sem šla, pred vrati sta me čakali dve posodi, v eni je bilo mleko, v drugi pa voda. Popila sem nekaj mleka in malo vode ter se hitro odpravila nazaj na senik. Toda ko sem prišla nazaj, mojih otrok ni bilo nikjer. Prešinilo me je: »Ne že spet!« Pograbila me je panika, nato strah, nazadnje žalost. Čustva, ki jih poznam, odkar sem prvič postala mama. Klicala sem otroke, iskala sem jih, pregledala sem vsak kotiček kmetije, iskala sem pri sosedih, glasno mijavkala,  nič ni pomagalo, otrok ni bilo nikjer. Počasi sem se odvlekla k domačiji, tam je pred pragom na podboje vrat bila prislonjena lopata, na daleč se je od nje širil znani vonj. »Ta vonj poznam!« me je prešinilo, obstala sem, nisem več hotela blizu. V trenutku mirovanja so me prešinile besede moje mame: »Varuj se človeka, ki nosi motiko ali lopato.« Takrat jih nisem razumela, priznam, nisem jih razumela vse do danes. Kaj sem ti storila, moj gospodar, zakaj sem si to zaslužila? Zakaj? Iz izkušenj vem, da bo čas zacelil rane. Toda bojim se prihodnosti, vem da bo v zraku kmalu spet ljubezen, jaz pa se ne bom mogla upreti svojemu nagonu, mamljivemu glasu fantov, ki pojejo in hrepenijo po moji družbi. Zgodba se bo ponavljala, dokler ne bom stara in izmučena poginila nekje v gozdu, pozabljena od vseh.

Včasih, ko sedim v senci, se sprašujem, ali je to smisel mojega življenja in kaj sem storila, da si ne zaslužim boljšega. Tudi danes sedim tukaj v senci, gledam te v oči in upam, da razumeš mojo zgodbo – zgodbo mojega življenja.

Mačka brez imena.

 

Tjaša Kotnik

 

Objavljeno v sedmi številki revije Mucek