Pozdravljeni. Tudi na moja kosmata ušesca je prišel glas, da se ljudje težko odločite: posvojiti enega ali dva mačka. Hmmm… povedal vam bom svoojo zgodbo, pa se boste potem lažje odločali.
Ime mi je Jaka. Julija lani sem skupaj z bratcem Tomom dobil svoj pravi dom. Ta dan se mi je v spomin zapisal kot eden izmed najlepših. Svojo posteljo, svoj stol, svojo polico, svojo skodelico… in še mojega največjega prijatelja, bratca Toma. Krasno. Moji človeški prijatelji so zelo prijazni. Sprejeli so naju z odprtimi srci… saj se tako reče, ali ne? Ta odprta srca pomenijo tudi odprta vsa vrata po celem stanovanju. Juhej, koliko prostora! Med najbolj priljubljenimi prostori je seveda kuhinja in dolg hodnik. V kuhinji se namreč vedno najde polna skodelica briketkov, hodnik pa sva s Tomom preuredila v igrišče. No, vse lepo in prav, če gospodinja nebi tega redno čistila in mazala z neko zadevo, po kateri močno drsi. Pa mi vi povejte, kako naj potem ujamem žogico in se tudi lepo po mačje ustavim. Ne gre! Pogosto zdrsnem do konca hodnika, žogica pa se odkotali na drugo stran.
Že zelo zgodaj sva se z bratcem preizkusila v vrtnarjenju, bolje rečeno v cvetličarstvu. To je bila kar zanimiva Tomova ideja, ki pa se v resnici nikoli ni prelevila v obrt. Človeški prijatelji so, ko so videli najine prve cvetličarske poskuse odstranili vse lončnice. Ostala je le ena, pa še ta visi s stropa. Če bi mi vsaj tisto eno lončnico pustili, bi jaz pridno vadil in se izpilil v tem delu. Mogoče pa ne vedo, da so začetki vedno težki in polni napak.
Tako kot jaz, veliko mačkov obožuje zavese. Nama je bila dana posebna zavesa in to na sredino hodnika, kamor vsa se lahko po mili volji obešala. To je pravo veselje! Na koncu je bila zavesa že kar malo čudna in niti najmanj podobna pravi, tisti obešeni pri oknih. Midva pa sva bila tudi že malo naveličana obešanja.
Zdaj sem že velik maček. Leto in pol le ni tako malo. Moja otroška igrivost je postopoma izginila. Medtem, ko čakam človeške prijatelje da pridejo domovm, poležavam na njihovih posteljah. Te so zjutraj še najbolj vabljive. So tople in lepo dišijo po njih. Imam tudi ogromno polic. No, vse ravno niso moje, večina pa kljub temu – saj sem vendar glavni maček v družini. Na eni izmed njih je prav posebna košara. Ta ima enkratno obliko, ki se ti prilega v vseh pozah. Včasih mi pravijo, da sem kot turist na plaži. No ja, jaz se počutim še bolje.
Mislite da so pri dveh štirinožnih prijateljih težave z mačjim straniščem? Nikakor. Z bratcem sva usklajena. Enkrat eden, drugič drugi. Ni težav. Bratca pa moram malo zatožiti. Ta je mali pacek. Ko opravi v stranišču, zakoplje celo kopalnico in ne le svoj kakec. To mi pa ni ravno najbolj všeč.
Toliko za zdaj. Naj vam za konec povem, da sva s Tomom zelo srečna bratca. Vesela sva, da sva ob posvojitvi ostala skupaj. Veste, ni prav, da se prijatelji ob posvojitvah ločijo. Prijatelj je zato, da ti dela družbo ko si sam, poliže po gobčku, se stisne k tebi, igra s tabo in še kaj. Vprašajte moje človeške prijatelje, kako je to. Še se bom oglasil. Moje zgodbe še ni konec, saj se je letos k nam preselila strašno fina mačja gospodična. Kličejo jo Oli. Baje je njeno pravo ime Olivia. Ta pa je prinesla red v hišo. Joj, joj…
Alenka D.
