Zgodbe bralcev: Liza, mačka z značajem

Liza je posebna mačka s posebnim značajem. Je samosvoja, trmasta, odločna in pogumna. Nikogar se ne ustraši in se bori za svoje pravice v hiši. Po drugi strani pa je tako zelo ranljiva, ljubezniva in cartljiva. Vse se je začelo pred dobrimi šestimi leti, ko je primijavkala na svet s svojimi sestricami in bratci. Najmanjša v leglu je bila videti tako zelo krhka in drobcena, da so vsi dvomili v njeno preživetje, ampak kot pravijo, kar te ne ubije, te okrepi. Slednje jo je pripeljalo do tega, kar je danes. Ponosna, mogočna mačka, ki kraljuje svetu. Sprva je oboževala svojega bratca Timija, brez katerega ni mogla zaspati. Danes pa se ob bližnjem srečanju le povohata in odideta vsak svojo pot. V teh hladnih zimskih dneh veliko časa preživi v hiši, predvsem v dnevnem prostoru, kjer ima zagotovljen stalni sedež. Govorim o zelo starem gugajočem se stolu, ki ga je uporabljala še moja prababica. Le redko se zgodi, da na njem najdemo kakšnega drugega mucka. Včasih njeno mesto zasede bratec Timi in začne se vneti boj, kako spraviti šestkilogramskega mačka na svoje mesto. V večini primerov se med seboj kar razumeta, včasih pa je potrebno malce posredovati in bratca Timija preusmeriti na svoj mehak, oblazinjen sedež. Prav ste prebrali, tudi Timi ima čisto svoj sedež, na katerem prespi deževne, hladne in mračne dni. Liza obožuje tople dni, zato je eden njenih ljubših kotičkov tudi topel radiator, na katerega položimo mehke blazine, da ji je bolj udobno in mehko. Vendar pa ima na videz mogočna mačka tudi nekaj pomanjkljivosti. V zadnjih nekaj mesecih se je pokazal zelo izrazit strah pred grmenjem. Tako iz svojega gugalnika skoči na bolj oddaljeno mesto od okna. Njena nestrpnost nas tako opozori, da se pripravlja k nevihti.

V vseh ostalih pogledih pa velja za zelo pogumno mačko z močnim značajem. Mačja družba ji nekako ne ustreza, zato pa ji je veliko ljubša bližina ljudi, na katere se lahko vedno zanese. Je zelo iznajdljiva, tako je v mladosti marsikatero ušpičila, vendar se je nadaljnjim ukrepom vedno izognila. V spominu mi je ostala prigoda, ko so se na hodniku stalno prevračale babičine rože. Glasen trk padajoče rože ob tla jo je vedno zelo prestrašil, vedela je, da je storila napako, zato je hitro stekla v drugo sobo, da bi bilo videti, da je šla samo mimo. Njen radovedni bratec Timi pa se je prišel le prepričat, kaj se pravzaprav dogaja in že je bil glavni krivec za vso povzročeno škodo. Seveda pa je čas pokazal, da temu še zdaleč ni tako in da je bil le ob nepravem času na nepravem mestu.

Spominjam se dogodka iz njene mladosti, ko je bila stara nekaj več kot leto dni. Bila je že dovolj hitra, da se mi je kdaj pa kdaj izmuznila iz rok in odšla na potep k sosedom. Ker pa se je njena pustolovščina razvlekla vse do noči, smo takoj stopili v akcijo. S svetilko v rokah in v upanju, da je z njo vse v najlepšem redu, da se je njena avantura preprosto zavlekla, sem si ponavljala te besede … Sledilo je veliko olajšanje, kot bi se mi odvalil velik kamen od srca, ko sem v daljavi zaslišala njeno globoko, a razločno mijavkanje, niti sanjalo se mi ni, da prihaja z vrha sosednje strehe. Še danes mi je velika uganka, kako je priplezala na sam vrh te mogočne hiše, s katere se ni in ni znala rešiti. Nisem oklevala, stekla sem po lestev in se v pozni noči povzpela na sam vrh strehe, ki je bila zdaj bolj strašna kot kadarkoli prej. Šele ko sem začutila njene drobne tačke in njeno mehkobo v svojem naročju, sem se zavedala, da je konec te nočne more in da je naša Liza živa in zdrava. Sledilo je veselje, da se je vse končalo z nasmehom na obrazu in, seveda, s polnim želodčkom.

 

Pika

 

Objavljeno v četrti številki revije Mucek