Zgodbe bralcev: Hudi časi Patricije Frančiškin in njenih mačk

Patricija Frančiškin je bila vzorna uradnica, ki je delala iz muh slone, in si nikoli ni dala ničesar dopovedat. Živela je v službi, stanovala pa na Resljevi 63. Imela je dve mački, Žmučko in Reso. Kar naprej je jamrala, koliko ima dela. Ves čas je grdo gledala. Sebi in drugim, ki niso vedeli za kaj gre v državni upravi, se je zdela pametna in nepogrešljiva. To je bilo dovolj, da je naredila solidno uradniško kariero. Tako kot je gospa Frančiškin imela rada svoje mačke, je imela rada tudi svojo službo, ker ji tam ni bilo nikoli dolgčas oziroma je poskrbela, da ji ni bilo. Tam, kjer so bili problemi, je bila tudi ona, bodisi kot nosilka, bodisi kot odgovorna oseba zanje. Značajsko je bila nemogoča, ker je vedno postavljala neprava vprašanja v nepravem času. Govorila je predvsem takrat, ko je nihče ni čisto nič vprašal, zato so se je v službi najraje izogibali. Šefi je pa sploh niso prenašali, ker za uradniško hierarhijo ni imela nobenega posluha in je delala, če je le mogla, vse po svoje. Bila je patološko radovedna. Zanimalo jo je predvsem tisto, kar je ne bi smelo.

Takšna je bila tudi Žmučka. Obe mački je domov privlekla v krizi svojih srednjih let, kar je slučajno sovpadalo z globalno gospodarsko krizo. Sicer je v takih časih uživala, ker je bila srečna, samo če je imela probleme. Če jih pa ni imela, si jih je sama naredila. Zato je domov prinesla najprej Žmučko in potem še Reso, ki ji je dala ime po Resljevi cesti, kjer jo tudi našla pod nekim zapuščenim avtom. Žmučka je bila pametna, Resi pa se je delala neumno. Šli sta si vzajemno na živce, ena brez druge pa nista mogli. Ko jima je Patricija nevede prepustila svoje stanovanje v oblast in upravljanje, se ni zavedala posledic takega ravnanja. Ob ugotavljanju škode, je opazila, da je postelja pogrizena, jogi popraskan, tudi s spodnje strani, kar se je zgodilo tako, da se je Resi vozila pod posteljo na hrbtu na način, da se je od spodnje strani vzmetnice odrivala s krempeljčki. Lepe in drage zavese, za katere je mislila, da so »proti mačkam«, so bile raztrgane, z naborki, iz katerih so visele nitke. Balkonska vrata niso bila več ničemur podobna. Omare se niso prav zapirale, ker sta jih mački, ko gospe Frančiškin ni bilo doma, sami odpirali in stanovali na policah. Nekega dne je odklenila vhodna vrata in ni mogla v stanovanje. Ko jih je odrinila, je na tleh pred omaro zagledala Žmučko, ki si je postlala na njenih oblekah. Patricija je zvlekla pulover, ki se je zagozdil pod vhodnimi vrati, ko jih je odpirala. Iz omare so štrlele razmetane obleke, na katerih so bile vidne sledi plezanja. Resi je vse opazovala iz dnevne sobe in pogledovala proti levemu zgornjemu kotu vrat v smislu: »Jaz nič ne vem o tem.«

Gospa Frančiškin je zaradi takšnih dogodkov hodila v službo v raztrganih kostimih, s čimer je dajala bolj vtis ženske pristaniškega videza, kot pa urejene uradnice. Nekega poznega petkovega popoldneva je vsa »zmatrana« prišla domov. Vhod je bil tokrat prost, mačk pa nikjer. Najprej je stekla na stranišče, sedla na školjko, in po tistem opravilu povlekla vodo. Voda se je začela dvigovati, ona pa je osuplo buljila v školjko. Sesedla se je na kavč, takoj poklicala vodovodarja in mu v paniki zdrdrala, da se ji je zamašila WC školjka, in da naj čim prej pride. On pa: »Gospa, a mate mogoče mačko v stanovanju?« »Ja mam, dve, ne eno. Kako veste?« »Se je že večkrat zgodilo. Verjetn sta pregriznili ambipur ali karkol že mate in je plastika padla v školjko. Vi tega sevede niste opazla in ste povlekla vodo. Za vikend itaki ne boste nikogar dobila, lohk se zmenva za pondeljek.«

Patricija je nekaj časa brez besed strmela predse, položila telefon in začela kričati. Žmučka jo je od strani prezirljivo pogledovala, nervozno mižikala z desnim očesom in si sunkovito lizala kožušček, kar je počela vedno, ko je imela kaj na vesti. Resi je dvakrat glasno kihnila, ker tudi njej ni bilo prav, da se tako kriči po stanovanju. Gospa Frančiškin je tisti vikend zelo pogosto hodila v kava-bar, ki je bil na srečo v bloku. Preden je uporabila stranišče, je vedno kaj naročila. Mački sta se iz svojih zavetišč prikazali, samo ko sta bili lačni. Izmenično sta v zelo nizkem položaju, tako da sta se s trebuščkom dotikala tal, prikradli do posodic z briketi. Pri tem sta oprezovali naokrog, ker nista hoteli, da bi ju Patricija videla, in bi, ne daj bog, spet začela s svojim moraliziranjem in očitki, ki so bili po njuni oceni, ne glede na dejstva, popolnoma neutemeljeni in žaljivi. Ko sta vodovodarja, en suh in en debel, po dveh dneh opravila, je Patricija pod pralnim strojem našla plastične ostanke. Ni si mogla kaj, da ne bi spet začela kričati in ju zmerjati, da sta dve nesramni nehvaležnici, in da sploh ni res, da so ti živali, ki jih rešiš gotove smrti, celo življenje hvaležne.

Najhuje je bilo, ko je morala na pot. Takrat ju je dala v vzgojo in varstvo Radovanu, ki se je za nekaj dni moral preseliti na Resljevo. Radovan je Žmučko stalno jezil, ker jo je še vedno klical mucica, kot da ima še vedno dva meseca, in ker se je morala z njim igrati »murmelčka«. To je pomenilo, da je morala sede poplesovati na kuhinjskem pultu. Radovan ji je pri tem pomagal tako, da jo nalahno stresal za sprednje tačke, dokler ni imela tega zadosti. Ker ni opazil, da ima ušeska že v aerodinamični obliki in ga zelo grdo gleda, ga je ugriznila v roko, da jo je končno spustil. Nikoli v življenju pa mu ni oprostila, da ko zadrema, začne zlonamerno in naglas žvižgati tisto svojo trapasto melodijo iz nekega bedastega filma samo zato, da ne more spati.

Ko je Resi začutila, da gre Patricija na pot, se je spremenila v psa. Hodila ji je ob nogi in zdržema, včasih celo uro, zavijala. Pri tem je uporabljala glasove, ki bi vsakega normalnega človeka spravili v obup ali v jok. Ko ji je zmanjkalo glasu, je samo še odpirala gobček. To je bil trenutek, ko je gospa znorela: »Resa, a si ti normalna! Zdej mi je pa zadost tega mijavkanja na zalogo. Eu, pa eu, pa eu… « Uboga živalca se je, kot kakšen kupček kosmate nesreče, usedla na tla, od bolečine v srcu zaprla svoje lepe velike zelene očke, in zacvilila: »Euuuuu.«

V kovčku je na lepo zlikanih oblekah predsedovala Žmučka, ki ji je bilo vedno všeč, ko se je gospa jezila na Reso. Ker Patricija ni nikoli likala, razen, ko je kam šla, ji je sedaj res šlo na jok. » Takoj zgini ven iz kufra. Kakšna pa bom!« Žmučka jo je zaničljivo pogledala, se za spoznanje zganila in nato počasi položila tačko na rob kovčka, kot da gre ven, in čakala, da Patricija zgine v kopalnico. Potem se je usedla nazaj v kovček. Patricija je na hitro zmetala v kovček, kar je nujno potrebovala, in jo popihala, ker ni več prenesla njunih očitajočih pogledov. Popoldne jo je poklical Radovan. »Kaj se je zgodilo Radovan?« »Niiič, nič. Sem ti samo hotel sporočiti, da nimaš več budilke.« »Kako je nimam? Zjutraj sem jo še imela. Povej Žmučki, da pridem jutri in da se bomo o tem še pogovorili.« »Bom sporoču.«

Ko je prispela domov s slavno slovensko letalsko družbo, ki je z večernim Bruseljskim prihodom tradicionalno zamujala v povprečju od dveh do petih ur, je bilo pol dveh zjutraj. Žmučka jo je čakala na omarici za čevlje in ji takoj vse zreferirala. »Me čist nč ne briga Žmučka! To je tretja ura, ki si jo zrihtala. Tebi se fučka, če je recesija. Zate je glavno, da Wiskas ne gre v stečaj. A misliš, da jaz denar po cesti pobiram, al’ kaj? « Te pridige je pobrala od svojega očeta, ki jih je uporabljal, da je vedno znova poudarjal svojo starševsko požrtvovalnost in njeno nehvaležnost.

Resa ji je skočila v naročje, kar je pomenilo, da bo šla spat, šele, ko bo dobila žogico, ki ji jo je morala Patricija metati na kavč, ona jo je lovila, jo nekaj časa divje metala po kavču, dokler ni padla na tla, Patricija pa ji jo je morala pobirati. Žmučko je medtem razjedalo ljubosumje, ker bi se tudi ona igrala, pa ji je bilo to nekako izpod časti. Obrnila jima je hrbet in nepremično strmela v točko, ki si jo je zbrala na stropu. Pri tem je vrtela ušesa v smeri dogajanja na kavču. Ko je bilo iger brez meja konec, se je začel boj za posteljo. Žmučka se je vkopala na vogal postelje, za katero je bila globoko prepričana, da je njena last. Mencala je z zadnjimi tačkami, opletala z repom in čakala, kdaj bo Resa dovolj blizu, da jo bo po buči. Resi je pogledovala proti Patriciji in se začela spet dreti, tokrat v smislu: »Poglej jo, spet me ne pusti na pojstlo, euuuu…«. Potem je Resa Žmučko povlekla na tla in sta se stepli. Sledilo je skrivanje in lovljenje. To je trajalo, dokler nista obe omagali in ena poleg ali na drugi zadovoljno zaspali na postelji. Gospa Frančiških je šla zjutraj v službo. Bila je tako zaspana, da je zadremala za mizo. »Patricija, a ti mislš kej delat dons al’ nč? Kje si bla včeri? Smo mel totalno paniko tuki.«, jo je nadrla sodelavka. »Sm bla v Beogradu.« »Kašnem Beogradu?« »Ma, v Bruslju, no. Sej to je isto, sam drugi časi so.«

In potem ji je začela na dolgo in široko razlagati o mačkah. To je počela vedno, ko se je hotela koga znebiti. Uvidela je, da posedanje v službi ni nobenemu v korist, še najmanj pa davkoplačevalcem, zato si je vzela proste ure in šla domov počivat. Doma si je postlala na kavču. Zadovoljno se je namestila in s komolcem odrivala Žmučko, ki se ji je, kljub temu, uspelo naseliti na zgornji rob blazine. Ko je Patricija ravno tonila v nezasluženi spanec, je začutila nekaj toplega nad glavo. Potipala je naokrog in ugotovila, da je blazina nad njeno glavo popolnoma mokra. Žmučka je skočila na tla. Gospa Frančiškin je takoj vzpostavila vzročno zvezo med tema dvema dogodkoma in ugotovila, da je bila ravnokar žrtev maščevanja na najbolj brezobziren in poniževalen način. Žmučka se ji je za daljšo odsotnost z doma maščevala tako, da se je polulala na blazino tik nad glavo. Ta dogodek je utrdil njeno prepričanje, da permisivna vzgoja ne pelje nikamor, ker povzroča trdovratno trdobučnost in predrznost brez primere.

Žmučka je imela rada svetleče stvari, ki lepo zaropotajo, ko jih vržeš na tla. Najljubši ji je bil prenosnik, ki je, poleg tega, da se je svetil, tudi mižikal, in ga je tako še lažje našla. Ko ga je »locirala«, ga je začela čisto počasi in neopazno riniti proti robu mize. Pri tem se je delala, kot da jo zelo zanima košarica za kruh. Telefon je padel na tla in gospa Frančiškin je spet znorela: »Mačke, a ste normalne! Zadnjič so Radovana na Mobitelu vprašali, kaj delam s tem telefonom, da je tako razsut.« Ko ga je prinesel tretjič, ga niso več hoteli popravljati.

Svetil se je tudi radio, ki je imel srebrne gumbe in tipke, ki jih je Žmučka s tačko poskusila izpuliti, si jih pobliže ogledati in ugotoviti, ali tudi te lepo zaropotajo, če jih vržeš na tla. Ko je gospa nekega dne prišla domov, je našla Žmučko v odprtini za CD. Ugotovila je, da če se pokrova nalahno dotakneš s tačko, se kar sam odpre. Zaradi »easy – touch« tehnologije je Patricija ostala tudi brez CD-ja. Ostal je še radio. Večino časa je bil izključen, ker ga je Žmučka tako »sprogramirala«, da je sredi noči začel tulit. Gospo je skoraj kap, ker je mislila, da je mobilizacija.

Mačke so vplivale tudi ljubezensko življenje gospe Frančiškin. Njeno dolgoletno razmerje se je začelo še bolj krhati, ko je Patricija privlekla domov mačke. Ker je ljubosumje sčasoma preraslo v sovraštvo z obeh strani, se je njen večni zaročenec nekega dne slovesno usedel na kavč in postavil pogoj za svojo večno zvestobo: »Jaz ali mačke!« Patricija je brez razmišljanja odgovorila: »Mačke.« Odšla je v kopalnico in zaloputnila z vrati. Ko se je vrnila, je izginil in ga ni bilo več nikoli na spregled. Žmučka in Resi sta bili tako srečni, da sta od veselja dobesedno leteli po stanovanju. Ko je Patricija to videla, se je zasmejala: »Mačke a ste normalne! A ne veste, da je zunaj recesija. Ve dve pa tukaj norita od veselja!«

Patricija je tako, kot ljudje v Brezju, vasi v kateri je odraščala, hude čase prenašala na način, da je v vsem, kar se je zgodilo, našla nekaj, iz česar je naredila zgodbo, s katero je zabavala sebe in vse, ki so bili slučajno zraven. To pa je počela tako, da je iz muh delala slone.

 

Šifra: R 36