Zgodbe bralcev: Dušan Bavčar

Zaradi krute usode pred nekaj leti, ko mi je »cesta« vzela moji najdražji bitji, desetletno Piko in kmalu zatem še dveletnega Pika, sem se kljub žalosti odločil, da posvojim kakšno ubogo siroto oziroma brezdomno mucko.

Tako sem iz Ljubljane, kjer domujem, prišel do Ajdovščine in DPŽ severne Primorske, kjer sem se odločil, da posvojim ne eno, temveč dva mačja samčka oranžne barve, Pihkota in Levkota. Kmalu zatem pa še tigrasto punčko Mimi. Da pa ne bi vse dišalo po Primorski, sem nekako izvedel še za žalostno zgodbo malega Srečka izpod Šmarjetne gore pri DPŽ Kranj. In družinica je bila celotna, primorsko-gorenjska. Super kombinacija!

Da pa se ne bi ponovila že prej omenjena žalostna zgodba, sem premišljeval in tuhtal, kako naj rešim zadevo o varnosti novo nastale družinice. Razmišljal, tuhtal, risal in skiciral sem kar nekaj časa. Glede na okoliščine in prostor, v katerem bivam, sem se odločil predvsem za varno, funkcionalno ter mojim mačjim srčkom prijazno rešitev, moj mačji terarij, ki ga lahko vidite na priloženih fotografijah.

Upam, da sem zadel bistvo vsega tega, kar me je veselilo in kar lahko ponudim svojim mačjim življenjskim sopotnikom, predvsem pa to, da so na varnem, v zdravem okolju, nimajo stikov z marsikatero boleznijo, ki jo staknejo prosto živeče živali, so zunaj, skratka počutijo se enkratno, polni energije in zadovoljstva ter uživajo do onemoglosti.

Hkrati z njimi pa uživam tudi sam, ko jih opazujem, delim radosti z njimi in se veselim vsakega slehernega jutra, ki jih delimo med seboj. To je nekaj krasnega, težko opisljivega, to občutimo samo tisti, ki imamo radi in smo zaljubljeni v te male puhaste kepice, ki nam dajejo smisel človeškega življenja in radosti, veselja, v tej na žalost trenutni »sivini« naše preljube domovine …

Ko jih v trenutkih slabosti, žalosti, mračnosti, stisneš v naročje, pa naj bo to Pihko, Levko, Mimi ali pa Gorenjec Srečko, mi (nam) srce znova zaigra, zapoje in zabrenka na vse strune. Dušo ti oblije žametna mehkoba, spet si fit, poln energije. Da, to so nežne kepice, mucki, mačke, psi in živali. Zaradi njih je vredno živeti.

Imejmo ji radi, skrbimo za njih, pomagajmo sirotam in brezdomčkom v naravi po svojih močeh, tisočkrat in še enkrat nam bodi znali to vrniti. Sam to že dolgo vem!

 

Dušan Bavčar, prijatelj živali

 

 Objavljeno v sedmi številki revije Mucek