Kartuzijska pasma je ena od najstarejših in najbolj cenjenih pasem francoske mačke. Lahko bi rekli, da je njihov narodni simbol, saj je bil njen lastnik tudi predsednik Charles de Gaulle, ki jo je poimenoval Gregory. Kartuzijke so znane po svoji modri (blue) barvi dlake, ki jo prekriva mišičasto telo na razmeroma kratkih nogah in bakrenih očeh.
Kartuzijske mačke so rade v družbi ljudi, se igrajo in so zelo inteligentne. Naučijo se prižigati stikala, odpirati vrata in kuhinjske pipe. Nekatere lahko celo naučimo, da prinesejo žogico (ali kateri drugi predmet), ki jo vržemo. Znane so tudi po svojem »nasmehu«, saj je zaradi strukture njihove glave in klinastega gobčka velikokrat videti, kot da se smehljajo.
Kartuzijka je nežna in umirjena mačka, ki je zelo dobra lovka, saj ima zelo hitre reflekse. Približno dve leti potrebujejo, da odrastejo. Po navadi so strpne do drugih živali in otrok. So zelo zveste in samostojne, kadar pa pride do konflikta, se raje umaknejo. Kartuzijske mačke se zelo navežejo na enega človeka v družini, zato želijo biti v njegovi bližini, tudi tako da ga zasledujejo iz prostora v prostor, seveda pa še vedno izkazujejo naklonjenost tudi preostalim članom družine. Zaradi svoje nežne narave hitro reagirajo na pohvalo ali grajo.
Kartuzijke so razmeroma zdrava pasma, brez kakšnih posebnih genetskih bolezni.
Telesne značilnosti
Kartuzijka je kratkodlaka vrsta mačke, ki ima vodoodporen kožušček, sestavljen iz dveh slojev. Podobna je britanski kratkodlaki mački, zato ju ljudje, razen poznavalcev, po navadi ne ločijo. Obe imata značilno sivo (blue) barvo dlake in bakrene oči. Sicer pa imajo britanke lahko različne barve kožuščka, prav tako oči, kar pa ne velja za kartuzijko. Slednje nimajo tako okroglega in puhastega obraza kot štirinožne prijateljice iz otoka. Kljub vsemu pa jo GCCF (Governing Council of the Cat Fancy) v Veliki Britaniji ne priznava kot pasmo mačke.
Zgodovina
Legende o izvoru kartuzijske mačke vodijo v kartuzijanski samostan, od koder so dobile tudi ime. Današnja kartuzijska mačka naj bi bila potomka mačke, ki so jo v Francijo prinesli kartuzijanski menihi, da bi živele v samostanu. Skoraj nikoli ne mijavkajo, so tako tihe, tako da pravijo, da so jim menihi prenesli zaobljubo tišine.
Nekateri poznavalci sklepajo, da so potomke mačk iz Sirije, ki so jih v 16. stoletju v Evropo prinesli iz križarskih pohodov (veliko križarjev je vstopilo v kartuzijanski red). Ime kartuzijke so jim nadeli že v 17. stoletju, v 18. pa so bile pod svojim novim imenom že splošno znane ter celo zabeležene v trgovskih slovarjih in enciklopedijah kot modre mačke, ki so jih zelo cenili krznarji. Linnaeus in Buffon sta jih opisovala kot »francoske mačke« in jim celo dala novo latinsko ime Felis catus coeruleus, ki naj bi jih ločevalo od navadnih domačih mačk. Prve kartuzijke sta v Ameriko prinesla Helen in Jon Gamon leta 1971, tako da imajo danes rejci v ZDA eno od najčistejših krvnih linij. Pasma se je ohranila do danes, kar pa je pri mačjih pasmah zelo nenavadno. Današnje mačke popolnoma ustrezajo pasemskemu tipu pred stotimi leti.
Zanimivosti
Kot pri vseh francoskih mačkah je tudi pri kartuzijki iz začetne črke imena razvidno, v katerem letu je bila rojena. Imena kartuzijk, ki so bile rojene istega leta, se začnejo na isto črko.
Kartuzijska mačka je bila upodobljena na sliki Jeana Baptista Perronneaua skupaj s francoskim aristokratom že leta 1747. Maskota največjega džez festivala (The Montreal International Jazz Festival) je modra kartuzijska mačka, imenovana »Ste cat« po festivalnem središču Saint Catherine v Montrealu.
Francoska pisateljica Colette je v eni od svojih knjig svojo mačko postavila za junakinjo. V noveli opisuje ljubezenski trikotnik med Camille Malmert, njenim možem in njegovo kartuzijsko mačko po imenu Saha. Camille ljubi svojega moža, on pa najbolj na svetu ljubi svojega ljubljenčka Saha, ki ga ima že od otroštva. Camille postane ljubosumna na njegovo ljubljenko in jo nekega dne potisne iz balkona v pričakovanju, da bo izgubila življenje. Mačka se reši, njen lastnik pa nemudoma zapusti Camille in se skupaj s Saho odseli nazaj k svoji mami.
Tanja Trobec
Objavljeno v sedmi številki revije Mucek
