Britanska kratkodlaka mačka je brez dvoma ena od najpopularnejših kratkodlakih pasem. Njena prikupna narava, skupaj s čokato zgradbo, z ekspresivnimi okroglimi očmi ter s čvrstim, z gostim kožuščkom spominja na mehkega plišastega medvedka.
Zgodovina pasme
Kot pove že samo ime, je izvor britanske kratkodlake mačke tesno povezan z otočjem Velike Britanije. Njeni predniki so bile udomačene kratkodlake evropske mačke, ki so jih Rimljani na svojih osvajalskih pohodih pripeljali s seboj. Zaradi geografskih vplivov britanskega otočja se je razvila močna, robustna in odporna populacija mačk, ki je uspela preživeti leta pregona preteklih stoletij, ko je bilo zaradi vraževerja mučenih in pobitih na tisoče mačk. Šele duh razsvetljenstva je spremenil dotedanjo percepcijo. Do konca 19. stoletja je bilo v Veliki Britaniji že moč zaznati zanimanje za bolj eksotične pasme mačk, ki so skoraj brez izjeme prihajale s področij Orienta, medtem ko so bile prednice britanskih mačk cenjene predvsem zaradi svojih lovskih sposobnosti. Šele kasneje sta Jung (prvi sodnik za kratkodlake pasme) in Harrison Weir v teh preprostih vrtnih mačkah prepoznala specifično podobo in značaj, ki bi ju bilo vredno ohraniti ter s premišljeno vzrejo prevesti v vrhunsko pasmo mačk z aristokratskim rodovnikom. To pa se je tudi zgodilo. Prva mačja razstava, organizirana pod okriljem Harrisona Weira, je potekala v londonski Kristalni palači (Crystal Palace) leta 1871. Kot dokaz prave odločitve je na pričujoči razstavi naziv Best in show prejela štirinajst let stara modro progasta britanka v lasti Harrisona Weira. 
Britanska kratkodlaka mačka je obdržala sij slave in popularnosti vse do začetka 20. stoletja, ko so v ospredje spet stopile dolgodlake pasme, kar je botrovalo upadu njihove številčnosti. Še večji udarec sta pasmi zadali obdobji med prvo in drugo svetovno vojno. Da bi obnovili nekdanjo pestrost in genetsko raznovrstnost, so vzreditelji v vzrejni program poleg neregistriranih domačih mačk začeli vključevati tudi nekatere druge pasme, kot so perzijska, kartuzijska in ruska modra mačka. Kljub številnim težavam, med katere sodita izguba tipa in prepoved križanja s strani GCCF, je angleškim rejcem uspelo pasmo ohraniti, poleg tega pa so pridobili tudi nove barvne kombinacije, vzorce in oznake.
Telesne značilnosti (((ZANAROCNIKE)))
Kratkodlaka britanka je srednje velika do velika mačka mišičastega in čokatega telesa. Prsni koš je dobro razvit, noge pa so kratke in krepke s čvrstimi, okroglimi šapicami. Rep mora biti kratek in debel ter na konici zaokrožen. Samčki so navadno večji od samic in lahko dosežejo tudi do 10 kilogramov telesne teže, prav tako pa je večja in masivnejša njihova glava. Slednja mora biti vselej okrogla z dobro razvito čeljustjo in posajena na kratek, debel vrat. Ušesa kratkodlakih britank so majhna do srednje velika, zaobljena na konici ter široka na bazi. Nastavljena morajo biti široko narazen. Tudi oči so velike in okrogle, njihova barva pa je pogojena z barvo kožuha glede na predpisan standard. Smrček mora biti širok, kratek in raven, brada pa močna in dobro razvita. Zaradi poudarjenih ličnic dajejo britanke pogosto vtis, da se smejijo.
Nekaj prav posebnega je tudi njihov kožuh, saj je čvrst, kratek in zelo gost. Zaradi gostote in prožnosti dlaka ne leži ob telesu, temveč stoji navpično, kar daje kratkodlaki britanki edinstven plišast videz.
Za britansko kratkodlako mačko je značilna vrsta najrazličnejših barv, vzorcev in oznak. Najbolj poznana in še vedno najpopularnejša je enobarvna modra britanka. Vendar pa je treba poudariti, da se danes britanke vzrejajo v številnih barvnih in vzorčnih kombinacijah, in sicer od enobarvnih (bela, črna, čokoladna, cimetna, rdeča), njihovih razredčenih različic (modra, lila, srnja, krem) do želvovinastih variacij. Vse naštete barve ali barvne mešanice pa lahko vključujejo progast vzorec (poznamo marmorirano, pikasto, pegasto in tigrasto progasto različico), dodatek bele barve (bicolour, van, harlekin), dodatek srebrnega gena (dimaste, osenčene, činčila in srebrno progaste mačke) ter dodatek colourpoint gena. Vsaki barvni različici je z natančno predpisanim standardom določena tudi barva oči. Med britanskimi kratkodlakimi mačkami je tako najpogostejša oranžna ali bakrena barva oči, lahko pa so tudi smaragdno zelene ali modre barve.
Nega
Nega britanske kratkodlake mačke ni zahtevna. Zardi kratkega kožuščka, ki se ne sprijema in ne vozla, je dovolj enkrat tedensko česanje z mehko krtačo. Da bi odstranili odmrle dlake, lahko uporabimo tudi navlažene roke ter mačko pogladimo vzdolž telesa, odsvetuje pa se uporaba agresivnih krtač za odstranjevanje poddlake, saj lahko z njihovo uporabo kožuh pretirano stanjšamo, zaradi česar bo le-ta izgubil svojo gostoto. Priporočljivo je tudi občasno čiščenje ušes ter redno odstranjevanje zobnih oblog s pomočjo zobne paste, ki se jo lahko kupi v vsaki dobro založeni trgovini za živali. Na mačkah ne smemo nikoli uporabljati izdelkov ali zdravil, namenjenih ljudem! Posebno pozornost je treba nameniti tudi mačjim krempljem ter jih po potrebi postriči z za to namenjenimi kleščami. Prvič naj vam postopek pokaže vzreditelj ali veterinar. Kratkodlake britanke načeloma ni potrebno kopati, razen v primeru, če se boste odločili svojo mačko tudi razstavljati. Pazite, da ne boste uporabili kozmetičnih preparatov, ki bi utegnili kožuh poležati, saj morajo dlake stati proč od telesa. Ker pa morajo imeti britanke po predpisanem standardu tudi majhna in zaobljena ušesa, večina razstavljavcev previdno izpuli dlačice, ki segajo prek konice ušes.
Značaj
Pri britanski kratkodlaki mački je določanje enotnih značajskih potez zaradi številnih variacij znotraj pasme zelo nehvaležno in skoraj nemogoče. Načeloma naj bi sicer veljalo, da gre za bistre, ljubeče in zveste mačke, ki rade opazujejo in spremljajo svoje skrbnike pri vsakodnevnih opravilih. Kot večina mačk tudi britanke uživajo v igri in božanju, vendar je treba poudariti, da ne gre za naročne mačke. Raje, kot da bi dremale v naročju, posedajo v naši bližini. Te mačke so izredno vdane svojim skrbnikom, čeprav nekoliko zadržane do ljudi, ki jih ne poznajo, še posebej ob prvem srečanju. V primerjavi z drugimi pasmami so zmerno aktivne, med njimi pa lahko najdemo tako zgovornejše kot tišje predstavnike. Poleg tega niso agresivne, zato dobro sobivajo z otroki in drugimi živalmi. Zaradi visoke inteligence so britanke dovzetne za učenje trikov, kar je nedvomno razlog, da se veliko število predstavnic te čudovite pasme pojavlja v hollywoodskih filmih in reklamnih spotih.
Nazadnje pa tako za britanke kot tudi vse druge pasemske ali nepasemske mačke velja, da je vsaka od njih edinstveno in neponovljivo bitje s svojim lastnim značajem in z obnašanjem, zato si lahko prav vsak ljubitelj teh prisrčnih zverinic najde sebi primernega prijatelja.
Zanimivosti
– Pri britanski kratkodlaki mački je pojavnost krvne skupine B kar 60-odstotna, zato je pri vzreji še posebej treba paziti, da ne pride do neonatalne izoeritrolize.
– Britanske kratkodlake mačke dozorijo zelo pozno, dokončno se razvijejo šele pri petih letih.
– Nekatere felinološke zveze priznavajo tudi dolgodlako različico britanske mačke.
– Britanska kratkodlaka mačka je doživela številne medijske upodobitve. Med najbolj poznanimi so mačka Režalka iz Alice v čudežni deželi, animirana različica Obutega mačka, Church iz filma Mačje pokopališče, Smokey iz animiranega filma Mišek Stuart Little, Toby iz serije Razočarane gospodinje in še druge.
– Srebrno osenčene britanke so navadno manjše in lažje od predstavnic drugih barv. Njihova povprečna teža znaša 3–4 kg, medtem ko teža britank drugih barv niha med 5–10 kg.
Živa Lamut
Objavljeno v tretji številki revije Mucek
