Bil je mrzlo januarsko jutro, ko je majhen tavajoč mucek poiskal varno zavetje pod kupom zloženih drv, ki je stal ob veliki ograjeni hiši. Stisnil se je v klobčič in se zazrl skozi veliko okno hiše. Zagledal je mlado deklico, ki se je nasmejana igrala z dvema kužkoma, nato pa se jim je skozi vrata pridružila še elegantna črno-bela muca z modrimi očmi. Majhen mucek tako lepe mačje dame še ni videl. Deklica je čudovito muco vzela v naročje in majhen mucek si je zaželel, da bi bil na njenem mestu on. Vendar pa je vedel, da ne spada v to druščino. Vse živali so bile namreč čudovite. Bile so lepo negovane, njihova dlaka se je svetila, njihove sijoče oči pa so imele nekakšen drugačen sijaj. Mucek ga prej še nikoli ni videl, a je vedel, da se njegove oči ne svetijo tako. Vedel je tudi, da je njegova dlaka drugačna. Medtem, ko je razmišljal zakaj je tako, je od utrujenosti zaspal.
Zbudil se je, ko se je že mračilo, saj je nad njim nekaj zaropotalo. Poskušal je ugotoviti kdo povzroča ta hrup in tako jo je zagledal – mlado deklico, ki jo je zjutraj opazoval skozi okno. Njene drobne bele ročice so v košarico zlagale drva. Nato pa je košarico pobrala in se odpravila nazaj proti hiši. Mucek ni vedel, kaj naj stori. Želel je poklicati deklico, vendar se je bal, da bo pobegnila stran od njega, ker je vedel, da so njegove oči drugačne, da je njegova dlaka zlepljena in zanemarjena, in da je z njegovimi ušeski nekaj narobe. Gledal jo je, ko je odhajala in se, v paniki, da mu bo pobegnila, končno opogumil. Zamijavkal je kolikor glasno je zmogel. (((ZANAROCNIKE)))In res – deklica se je ustavila in obrnila. Zamijavkal je še enkrat, še bolj naglas, deklica pa je spustila košarico in začela teči proti njemu. Odločil se je, da se ji bo pokazal in mogoče … Mogoče ga bo deklica, kljub temu, da ni bil tako lep kot njeni pasji in mačji prijatelji, vzela v toplo naročje. In prav to se je zgodilo. Majhen mucek se še nikoli ni počutil tako prijetno.
Deklica ga je odnesla v veliko, toplo hišo, položila v košarico in mu v majhni posodici prinesla toplo mleko. Tako je majhen mucek prvič v svojem kratkem življenju zaspal sit v topli košarici. Naslednje jutro mu je deklica očistila oči in ušeska, njegovo dlako pa je počesala in iz nje odstrigla cofke, ki so nastali, ko je izgubljen taval okoli. Pogledat sta ga prišla tudi dva kužka in muca, ki so že živeli z deklico v hiši. Ni mogel verjeti kako radi so se imeli in presrečen je bil, ker je tudi on postal del te družine.
Deklica je njegove oči in ušeska nato čistila vsak dan, tudi njegovo dlako je vsak dan česala in poskrbela, da so bile njegove mačje posodice vedno polne dobrot. Zaradi njene skrbi in ljubezni je postajal vsak dan večji in močnejši. Raziskovati je začel okolico, njegovi novi pasji in mačji prijatelji pa so bili vedno pripravljeni za igro. Kar pa mu je bilo najbolj všeč – njegova deklica je sedaj tudi njega vsak dan vzela v naročje in oboževal je večere, ko so vsi skupaj zaspali ob njej.
Tako so minevali dnevi in tedni … In leta. Ubogi mali muc je odrasel v čudovitega in zelo velikega mačkona. Sedaj je star osem let in še vedno stanuje pri svoji deklici. Ve, da ga ima zelo rada, zato ji vsak dan zleze v naročje in ji tako pove, da ima tudi on njo.
Če ne bi srečal deklice, bi morda še danes taval naokoli. In če ga ne bi tistega dne deklica vzela v naročje, muc še danes ne bi vedel zakaj so se vsem živalim v hiši tako svetile oči. Danes se namreč tudi njegove tako svetijo. Iz njih sije sreča in ljubezen. Tista ljubezen, ki je bila kriva, da je iz grdega in bolnega majhnega mucka odrasel v čudovitega mačkona.
Sabina Vesel
Objavljeno v štirinajsti številki revije Kužek
