Pravljica: Beatricin nauk

Beatrice je bila čudovita mucka.7120124_xxl Njena dolga in lepo negovana bela dlaka jo je naredila tako zelo posebno in osebju v zavetišču res ni bilo jasno, kako to, da tako čudovita mucka še vedno ni dobila svojega doma. To skrivnost je namreč poznala samo ona sama.

Po spletu okoliščin, ki so čudovito Beatrice pripeljale v zavetišče za živali, se je odločila, da bo tokrat sama izbrala svojega skrbnika. Beatrice je namreč kot zelo lep mladiček bila pripeljana od zelo, zelo daleč in njena prva skrbnica je na začetku zanjo lepo skrbela. Ko pa je iz majhne kosmate kepice zrastla v postavno odraslo lepotico, pa je zanjo postala odveč. Kljub temu da je živela v čudoviti, razkošni vili, kjer je lahko ležala na mehkih in dragih blazinah, je bila tako zelo nesrečna. Resda je na videz imela vse in še več, a jo je takšno življenje naučilo prav posebnega nauka. In tako je Beatrice skupaj s svojim trdnim prepričanjem v zavetišču čakala na pravega človeka že več kot leto dni. Kljub temu da je skoraj vsak dan dobila na obisk ljudi, ki so si želeli imeti takšno čudovito mucko, je vedela, da nihče od njih ni tisti pravi. Ona pa je vztrajno iz dneva v dan čakala nanj. Internet je preplavila njena čudovita fotografija in zanimanje zanjo se je iz dneva v dan večalo. Na obisk so prihajale urejene gospe, ki so v zavetišče prišle v spremstvu oblaka parfuma, ki je dražil njen občutljiv nosek. Obljubljale so ji mačja nebesa, njo pa so preveč spominjale na njeno prvo skrbnico, in ko so s konicami prstov prisiljeno pobožale njen kožušček, jim je v zameno razdraženo zapihala v opozorilo. Na oglede so prihajala mlada dekleta, ki so ji čez kletko šepetala, da bi tudi one imele doma tako lepo mačjo princesko. A vendar so vse urejene gospe in mlada dekleta odšla domov brez nje. (((ZANAROCNIKE)))

Po dolgih dnevih, tednih in mesecih, ko so že vsi njeni prijatelji odšli v svoje ljubeče nove domove, pa je njena kletka še vedno bila zasedena. In ko je že mislila, da na tem svetu zanjo ni pravega človeka, se je na hladen zimski dan vse to spremenilo. Po hodniku je namreč slišala počasne korake, ki so odmevali čisto do njenih mačjih ušes. Energija, ki jo je že na daleč občutila, pa je bila tako topla, da je v njej začel naraščati nemir. Čutila je namreč, da je energija, ki jo je čutila v zraku, energija človeka, s katerim si tako zelo želi oditi od tu. Dvignila se je na svoje damske mačje tačke in v pričakovanju gledala proti vratom sobice, v kateri je domovala zadnje leto. Te minute so se ji zdele mnogo daljše kot celo leto.

In nato jo je končno zagledala! Zagledala je mlado deklico, katere duša je bila čistejša od vseh umitih rok njenih finih obiskovalk. Njena aura je dišala lepše od vseh parfumov urejenih dam. Ko je stopala mimo kletk Beatricinih mačjih sostanovalk, je z drobnimi dlanmi tipala pred seboj. Njene oči niso imele odseva in Beatrice je vedela, da deklica, na katero je čakala, gleda s svojim mladim srčkom, katerega utrip je v Beatricinih ušesih odmeval kot najlepša melodija. Deklica je z dlanjo podrsala po vratih njene kletke in se hipoma ustavila. Njena drobna usteca so se razlezla v čudovit nasmeh, ko je odpirala zapah.  Z roko je segla v Beatricino kletko in osebje zavetišča je otrpnilo od strahu. Mislili so namreč, da se bo Beatrice razjezila tako, kot se je razjezila vedno do sedaj. Beatrice pa se mirno približala dekličini roki in se stisnila k njej. Deklica jo je vzela v naročje, srečna Beatrice pa je zamižala in prvič v svojem življenju glasno zapredla.

Obe sta namreč čutili, da sta si namenjeni. Tako prelepa Beatrice kot mlada, slepa deklica sta namreč vedeli, da je bistvo očem skrito. Če želimo biti srečni, moramo gledati s svojim srcem.

Sabina Vesel