Dragi bralci, naj vam že kar takoj sporočim, da smo prišli do konca našega mačjega dnevnika. Morda se boste nekateri, ki podeželske mačkone spremljate redno in že dlje časa, vprašali, zakaj le, ko pa je z nami zdaj Meta, ki je mlada, polna energije, vragolij in najrazličnejših zgodbic, ki jih lahko deli z vami. In vsekakor imate prav – Meta je pravi zakladek in o njej bi lahko pisali še in še. Sploh zdaj, ko se je odnos med njo in Maco okrepil in postal prav prisrčen.
Razlog žal tiči pri meni. Že nekaj časa opažam, da zaradi življenja, ki hočeš nočeš brez premora teče naprej in včasih izbira tudi poti, ki niso najbolj načrtovane ali prijetne za ostale, svojih tigric ne uspem več spremljati tako pogosto, kot sem ju lahko prej. Priznam, da sem bila pri zadnjih nekaj zapisih kar v hudi dilemi, kaj točno bom sploh podelila z vami, saj se vedno pogosteje dogaja, da se z mačonkama uspemo pocartati le še en ali dva večera tedensko. In tako se mi je najbolj razumna odločitev zdela, da se s tigricama umaknemo v malo manj zvezdniško obarvan ritem življenja. 🙂
Sicer pa zares z najširšim možnim nasmeškom na obrazu oznanjam, da sta Maca in Meta po nekaj napornih mesecih, ko je Maca male navihane Mete imela čez konice ušes dovolj, postali prijateljici. Nekajkrat sta se že zvečer stiskali in cartali, Meta pa je svojo starejšo vzornico prijazno lizala po uhljih. Čez dan se igrata in navihano lovita po dvorišču. Zares, ko vidim, kako napreduje njun odnos, sem včasih prav zaprepadena od presenečenja! V pozitivnem smislu, k sreči! In vedno si mislim, kako je Maca lahko z Meto povsem druga muca, kot je bila s Šmuelom. Meta je ni le pomladila, ampak (z izjemo prvih tednov) tudi omilila njeno konstantno napetost.
Mogoče me boste nekateri, ki ste Maco spremljali tudi v paru s Šmuelom, zdaj grdo gledali, a čisto zares mislim, da je bila Meta Maci usojena kot neke vrste zdravilna terapija. Vesolje se je že odločilo, kako se bo odvil tok dogodkov, prav tako kot zdaj, ko se poslavljamo.
Nadvse upam, da se bomo ob kakšni priložnosti še uspeli brati in bosta mačonki lahko sporočili, kako jima gre, jaz pa bom imela na zalogi malenkost več zgodbic, ki bodo zanimive za branje in jih bomo z vami z navdušenjem podelile.
To je to, mačjeljubci! Upam, da bo kmalu na voljo nov mačji dnevnik, ki ga boste lahko redno prebirali, naši podeželski tigrici pa vam do nadaljnjega mijavkata in mahata v slovo. 🙂
Urša Lesar