Zadnja dva tedna vremensko nista bila prav prijazna. Moja navihanca sta nemudoma dojela sporočilo narave in se zatekla v varno zavetje hiše – kjer, mimogrede, že grejejo radiatorji, kar je še bolj fino! Vseeno pa se najbolj zanimive prigode še vedno zgodijo takrat, ko zapustita svoji odejici in se odpravita raziskovat, kaj vse ju čaka zunaj!
Kot sem že omenila, je Maca izvrstna lovka. Kazat mi hodi primerke praktično vseh živalskih skupin – od malih sesalcev, do ptičev, dvoživk in žuželk. Tudi ribe bi se zagotovo našle kje vmes, če bi le imela priložnost ribariti v kakšnem potoku (no, akvarij ne bi bil izvzet). Zadnji trend pa je iskanje plazilcev – po širnih okoliških travnikih ne manjka visoke trave, ki pa so popolna skrivališča za slepce. Maca jih pridno dostavlja na teraso, mani pa je kar malo žal, da moram njena darila zapleniti in jih vrniti nazaj v travo. Seveda si vedno prisluži drugačno pohvalo – v obliki igre, priboljška ali pa samo kot rundo crkljanja. Vse lepo in prav, a kaj ko štrene ponovno zmeša Šmuel! Okoli hiše sem že nekaj časa nazaj začela opažati repe slepcev. Sprva mi ni bilo jasno, kaj točno se dogaja, dokler se nisem na lastne oči prepričala, da če ubogih rjavih breznogih kuščarčkov ne odstranim, bo Maca svoje darilo pač podarila svojemu sostanovalcu. Ki jih bo pojedel! Od kdaj pa mačkam teknejo žilavi mrzlokrvneži??!! Zgodba pa se na tem mestu žal še ne konča. Šmuelova prebava zelo očitno ni navajena in prilagojena na takšne nenavadne zalogaje, zato jih v veliki večini tudi izbruha. Skratka, katastrofa. Ne le, da je na kruto usodo obsojen nič hudega sluteči kuščar, take vrste hrana nič kaj dobro ne dene niti Šmuelu. Razmišljam o tem, kako bi to neljubo dogajanje preprečila, a ko nikogar ni doma, na to žal nimam vpliva. Upam le, da bo Maca čimhitreje presedlala na bolj mačje ulove…
Se spomnite črnega zajčka, o katerem sem pisala pred kakim mesecem? No, zajček je sedaj že konkreten zajec! Ugotovili smo, da pripada bližnjim sosedom, ki pa izmuzljivca kar ne morejo in ne morejo ujeti. Izgleda, da črnuhcu nič ne manjka, pase se na detelji, spi pa pri nekem drugem sosedu med skladovnico desk. Ta teden sem ugotovila, da si vodo zelo verjetno priskrbi iz skledice svojega mačjega najboljšega prijatelja! S Šmuelom sta prava pajdaša! Pred par dnevi je bilo prav hecno – v večerni temi sem s kavča videla, da pred terasnimi vrati čaka na vstop nekaj, kar prav gotovo ni bil naš ljubljenec. Nenavadno premikanje me je zvabilo, da sem prižgala zunanjo luč in si ogledala, kaj se klati pred našimi vrati. Naletela sem na povsem nepričakovan prizor – vame sta zvedavo strmela Šmuel in zajec! Dolgouhec ni bil prav nič sramežljiv – s Šmuelom sta se prav počasi poslovila, on je odskakljal dalje, Šmuel pa je svoje nočne dogodivščine za tisti večer zaključil in se prišel cartat. Dan kasneje sta se dobila že podnevi in tole prisrčno fotografijo najboljših prijateljev je posnela moja mama. Žal pa zajčka že kar nekaj dni ni več moč opaziti. Morda se je sosedom končno nasmehnila sreča in so po vsem tem času kosmatinca le uspeli ujeti.
Podeželska navihanca sta nazadnje le ujela jesenski ritem in se začela veseliti drnjohanja v hiši. Maca je že rezervirala enega od stolov v jedilnici (izbira se na vsake toliko zamenja), Šmuel pa še vedno najraje poležava na točno določenem delu kavča – seveda pod pogojem, da bo tam nekdo, ki ga bo lahko z božanjem nežno zazibal v spanec.
Urša Lesar
