V najlepši vasici na Gorenjskem pod vznožjem mogočnih gora živim en prav poseben mačkon. Moje ime je Timi. Moji prvi meseci življenja so bili zelo težki, saj so me skupaj z mojimi bratci in s sestricami veliko prezgodaj ločili od naše mamice. Takrat mi je bilo komaj tri tedne. Ker smo bili v leglu štirje vražji kosmatinčki, nas je naša rešiteljica komaj krotila. Kmalu je prišla do spoznanja, da vseh štirih ne bo mogla obdržati. Ko je prišla na obisk njena prijateljica Sandra, se je takoj zaljubila vame. Bil sem še tako majhen, mehek in razigran, da me je hitro »popokala« v košaro in že sva bila na poti v moj novi dom. Na začetku sem imel polne šapice dela, ko sem spoznaval novo okolje in ko so se vsi ti prijazni ljudje kar naprej hoteli igrati z menoj. Ker pa ob sebi nisem imel prave mačje družbe, mi je kmalu postalo dolgčas, začel sem mijavkati in tuliti, da sem lastnike opozoril, da sem osamljen. Moja skrbna lastnica se je odločila, da mi priskrbi družbo, pa ne kakršnokoli, temveč pravo mačjo družbo. Si morete misliti!? Odšla je po še eno mucko, po mojo malo sestrico, ki je bila najmanjša v leglu. Poimenovali so jo Liza. Bil sem zelo vesel, saj sva z Lizo postala najboljša prijatelja. Vse sva počela skupaj. Skupaj sva jedla, se igrala, še spala sva skupaj. A z leti sva se nekoliko oddaljila drug od drugega. Moji sestrici preprosto ni bilo več do moje družbe, postala je samostojna in važna, seveda, zdaj so ji bili všeč drugi mucki. Jaz pa sem ostal še vedno tisti igrivi in norčavi maček. V vsem tem času sem se naučil veliko vragolij. Odpiral sem vrata, tudi hladilnik mi ni bil tuj, včasih je tu pa tam izginilo tudi kakšno surovo meso ali pečenka. O, ne! Nikar mene ne glejte! Sem samo lačen mucek, kdo bi mi lahko zameril.
Moj dan se začne že zgodaj zjutraj, ko začnem tuliti v vrata in zahtevam pošten zajtrk. Po obilnem zajtrku se temeljito umijem kot vsaka zadovoljna mačka, nato pa se odpravim na nekoliko daljši jutranji obhod po bližnji okolici, da vidim, ali je vse v najlepšem redu. Ko se vračam ves utrujen in zaspan, pa je čas za dopoldansko malico – mačje mleko. Mmm, slastno! Naj vam povem, da to ni navadno kravje mleko, ampak je to mleko pripravljeno posebej za nas mucke, ki je brez laktoze. Po vsej tej agoniji pa preprosto obožujem dnevni počitek v dnevni sobi na velikem oblazinjenem stolu, ki je samo moj. No, vsaj včasih je bil, vse dokler ni k nam prišla mucka Pika. Zdaj pa bi malo zadremal, če mi dovolite, tako sem utrujen. Sledi dolg spanec do sredine popoldneva, nato pa nastopi moj najlepši čas – čas kosila. Hitro stečem po stopnicah in že mijavkam na ves glas. Moja lastnica mi takoj prinese slastno »papico«. Tako sem neučakan, da ne zdržim niti trenutka več. Naj vam povem, da nisem izbirčen maček, pojem vse, kar je treba in tudi tisto, kar ni treba. No, pa sem spet sit, ampak ne za dolgo. Poznam nekaj trikov, kako priti do dvojnega kosila. Ko gre moja lastnica v službo in domov pride njena mami, jaz, ubogi revež, pa mijavkam, kot da nisem jedel že ves teden. Pa se kobacam okoli njenih nog, se zvijam, tulim in razgrajam. To vedno vžge. Tako, pa sem si prislužil še en obrok slastne ribice v omaki. Mmm, slastno! Zdaj pa sem najsrečnejši mačkon daleč naokoli. Hitro stečem do vrat, preden lastniki ugotovijo, da so mi dali en obrok preveč. Skočim hop na kljuko in takoj mi prihitijo odpreti. Kaj je lepšega kot to, da greš po obilnem kosilu malo na potep. Odpravim se kar čez vrt na sosednji travnik, pa se tu in tam malce poigram s travnimi bilkami in z metuljčki, ko nekje na poti srečam še našo Pikico, se malo zapodim za njo, ona pa ohranja varnostno razdaljo in me le nemo opazuje, saj ve, da z mano ni dobro krempljev brusiti.
Še predobro se spomnim tistega dopoldneva, ko sem bil sam v kuhinji, moj želodček pa je tako močno krulil od lakote, pa ga nihče ni slišal, zato sem si kar sam postregel. Legel sem na tla in se z zadnjimi tačkami močno uprl ob hladilnik, s prednjimi pa zmagoslavno odprl vrata hladilnika. Pred mano so se prikazala mačja nebesa in veličasten pogled na obilico hrane. Moje velike oči so zasijale kot zvezdice ponoči. Nekaj stvari sem razmetal kar po tleh, nato pa zadel na loteriji. Odkril sem namreč svežo salamo, zavito v papir. Seveda nisem bil nič kriv, sama se mi je ponujala, saj je bila zraven mene. Hlast, hlast … In že je ni bilo več. Ojoj! Zaslišal sem korake. Kam naj se skrijem? Kam naj ubežim? Ah, kar tu se bom postavil, saj ne bodo opazili. TIMIIII!!!! Je odmevalo po vsej hiši, da sem dal svoja dva pokončna ušesa nazaj, pomigal z ritko in tekel, kolikor so me nosile noge, vse do kleti, kjer sem se lahko ustavil in malce zadihal. Seveda pa mi je bilo kmalu vse oproščeno.
Sandra Kuhar
Objavljeno v tretji številki revije Mucek
