Pisma bralcev: Lisko

Moje ime je Lisko ali Mikica ali Invalidka, veliko imen imam, vsak ima zame drugega, ampak to me ne moti. Ne vedo točno, ali sem ona ali on, koliko sem star/-a, čigav/-a sem bil/-a, a to ni pomembno. Moja rešiteljica, takrat osemletna punčka, mi je rešila življenje in me tako poimenovala, zato naj bom Lisko.

Bilo je skoraj tri leta nazaj. Sredi mrzle zime in visokega snega sem odtaval od doma in zbil me je snežni plug. Nekako sem prišel do prve hiše in jim umazal dvorišče s krvjo ter se postavil pred vrata. Našla me je njihova punčka, poklicala mami, ki mi je povila vse rane, saj je medicinska sestra, a ker ima punčka hudo alergijo, me niso smeli spustiti v hišo. Odtacal sem na bližnji skedenj in si po mačje zdravil rane. Punčka me je redno obiskovala, me božala in mi nosila hrano, ki jo je naskrivaj spravljala iz svojega krožnika v folijo in mi jo prinesla. Imela je namreč strogo prepoved, da bi me obiskovala, saj bi bil njen stik menoj zanjo lahko usoden. A vseeno me ni zapustila in pozabila, ampak mi je, kolikor je le mogla, nosila hrano in me tolažila. Po dolgem času sem se nekako pozdravil, čeprav brez polovičke zadnje tačke, dela sprednje, neznosnih bolečin zaradi počenih reber, poškodbe gobčka in zbitih zob. A saj veste, mucki imamo veliko življenj …

Ko so po nekaj mesecih odkrili njeno dobroto, so jo morali postaviti pred dejstvo, ki ga nikakor ni hotela sprejeti, to je, naj neha skrbeti zame. Na mojo veliko srečo je pomoč ponudila njena babi, ki živi nedaleč stran in kjer sem še danes.

K njej sem prišel ubog, z zlepljeno dlako, shiran, obnemogel, le zakaj me je vzela?

Ampak poskrbela je zame z neverjetno dobroto, dobil sem čisto svojo hiško iz stiropora, veliko hrane in ljubezni. Punčka pa me je obiskovala vsak dan.

Danes sem mačkon, kot se spodobi, mojo dlako vsi občudujejo, naokoli imam veliko mačjih sosed. Čeprav se ves čas prepiramo, je lepo.

Vmes sem preživel še požar, v pritličju hiše je soseda pozabila izklopiti štedilnik in moje lastnike so rešili šele gasilci in to čez okno, jaz pa sem jo pobrisal, ne vedo, kako. Veste, bil sem omenjen tudi na televiziji, so rekli, da so dom izgubili trije stanovalci in mačka. Da, to sem bil jaz, slavni maček!!! Sredi noči se je name spomnila soseda, me priklicala iz skrivališča in me vzela domov, dokler se niso lastniki vrnili iz bolnice.

Danes mi je lepo, vse zasluge pa ima moja rešiteljica, punčka z velikim srcem, njej je posvečena tudi ta zgodba kot zahvala za moje rešeno življenje.

Adela, hvala!

 

Tvoj Lisko

 

Objavljeno v četrti številki revije Mucek