Pikica – mačka z drevesa

Bilo je prelepo sončno jutro, nekoliko hladno, vendar čudovito. Sonček je priplezal nad goro in kazal svoje prve žarke ter z njimi prebudil vso vas. Z mojima dvema mačkonoma smo odšli na vrt, kjer smo se sproščeno igrali in lovili. Kar naenkrat pa zaslišim otožno mijavkanje, ki je odmevalo čez naš vrt. Odločim se, da naredim manjši obhod po vasi in pogledam, kaj se pravzaprav dogaja. Mijavkanje je postajalo vse glasnejše in glasnejše, zato sem bila prepričana, da bom vsak trenutek zagledala mucka. Za trenutek je vse utihnilo. Malo sem se razgledala naokoli, pogledala proti potoku in v strugo, če je morda kaj na bregu. A tam ni bilo ničesar. Obrnem se proti domu in po desetih metrih zaslišim močan glas nemočnega mucka, ki zbegano hodi levo in desno na vrhu ogromnega drevesa. Bila je majhna črno-bela mačka, ki se je znašla v skrajno neprijetni situaciji. Ker se mi je zasmilila, sem pozvonila pri bližnji hiši in lastnikom povedala za ubogo mačko na drevesu. Kamen se mi je odvalil od srca, saj sem sklepala, da bodo lastniki zdaj vendarle poskrbeli za ubogo mačko in jo rešili, a živela sem v zmoti. Mine dopoldne, mine popoldne, začne se večeriti, a uboga mačka je bila še vedno ujeta v krošnji tistega mogočnega drevesa, ki se je bohotil visoko pod nebo. Njeni kriki so odmevali tako močno, da sem se sama pri sebi odločila, da si tako lepa mačka ne zasluži tako pokvarjenih lastnikov. Ko je bila zunaj že globoka tema, sem se odločila, da ji bom pomagala. Z malo človeške iznajdljivosti, volje in ljubezni je mačka, verjeli ali ne, kar sama skočila v moje naročje. Že ob najinem prvem stiku sem opazila, da je dehidrirana. Odnesla sem jo domov, kjer je dobila hrano in vodo. V njenih očeh sem opazila tisti hvaležni pogled, ki ga ne bom nikoli pozabila. A ker ta prelepa mačja gospodična ni bila moja, sem jo bila primorana odnesti nazaj, pa čeprav s težkim srcem. Odpravila sem se na kraj, kjer sem jo našla. Brez obotavljanja sem pozvonila na zvonec. Vrata mi je odprla mlada gospodična, ki se mi takoj zahvali za mačko. K meni stopi še starejši gospod, ki mi pove, da je mačka pri njih komaj en teden in da jo njihov mačkon stalno podi sem ter tja in da ni bila prvič ujeta na drevesu. Gospod mi po kratkem pogovoru pove, da jo lahko vzamem, ker imajo enega mucka več kot dovolj. Tako je Pikica, mačka z drevesa, prišla v naš dom. Sprva je pri nas dobila le začasen dom, saj sta dva mačkona čisto dovolj. Vse, kar se je dogajalo naprej, je opravila ona sama. S svojo čarobnostjo in čudovitim značajem nas je osvojila vse po vrsti, od prvega do zadnjega. Pa naj še kdo reče, da živali ne čutijo … O, še kako čutijo, le govoriti ne znajo. Mačka se je v vsem tem času naučila plezati po drevesu. Čeprav se včasih še vedno kdaj zapleza, ji seveda rada priskočim na pomoč.

Nauk zgodbe: Nikoli ne obračajte hrbta mački, ki kliče na pomoč. Maček vam ne bo nikoli zabodel nož v hrbet in bo vedno z vami. Tudi ko vam bo hudo in se boste počutili osamljeni.

 

 

Objavljeno v prvi številki revije Mucek